Moj predlog, da bi moral Zoran Janković vpričo sproženih kazenskih postopkov odstopiti, je Bogdan Biščak označil za moralizacijo. Pri tem je doslej nesporno trdil naslednje:

(a) Državljanom podeliti moč, da prisilijo politike k odstopu, je nevarno in ruši demokracijo (»Ljudstvu je nevarno dati moč, da prisili vladarje k odstopu, ker bi s tem izgubili demokracijo«).

(b) Zahteve po odstopu politikov so moralizatorske in s tem odvečne (»Teorija o nujnosti odstopa politika, ki se znajde v kazenskem postopku, je v resnici moralizatorska, ker njen pravi temelj ni želja po zaščiti integritete politike, ampak vera v krivdo oziroma domneva krivde«).

(c) Kdaj naj politik odstopi, je odločitev, ki jo lahko sprejme le politik, ne mi, zato naj jo sprejme »prvi« med njimi (»Predlagam, da to odločitev prepustimo prvemu politiku, ki bo odstopil«).

K večini zgornjih trditev sem že navedel pet zelo konkretnih protiargumentov, ki jih po mojem mnenju zadostno spodbijajo. Nekatere, spregledane in izmaličene, bom moral ponoviti. V luči dejstva, da se jih Biščak pretežno ni dotaknil, nekatere pa je gladko zaobšel, mi preostane le, da jih podkrepim z dodatno evidenco, če jo kakšen bralec morda le še potrebuje.

Najprej k (a). Četudi sprejemam avtorjevo pričakovano izhodišče, da sam nikoli ne zahteva odstopa politikov (»Ne spadam med tiste, ki bi odstope terjali«), se pač nikoli ne bom strinjal, da bi takšno abstinenco smeli ali morali terjati od drugih. Če državljani nimamo možnosti ali pravice zahtevati odstopa, in očitno jo je pripravljen odrekati tudi v primerih, ki niso vezani le na kazenske postopke proti politikom, potem se mi prav to v predstavniških demokracijah zdi nevarno. Videti je, kot da je avtor »možnost« napihnil v »prisilo« in neoprijemljivo »moč« nekakšnega zloveščega (revolucionarnega) odstavljanja; nenavadno se je tega domislil prav v času, ko veliko evropskih držav na ulicah terja umik svojih vlad. Od vpliva državljanov na politike odtujena oblast je tista, ki se običajno sfiži in postane, prav s tem, nedemokratična. Zato ima Biščak težave z najmanj eno, za demokracijo ultimativno in po njegovem dojemanju nevarno »prisilno močjo«, o kateri govori, z volilno pravico namreč. Res je pogumen, če se ji upa oporekati. Sam še naprej zagovarjam prav nasprotno stališče: ljudem mora biti dana taka možnost ne le na volitvah, pač pa tudi na podlagi prepričljivih indicev o npr. njihovi koruptivnosti, ne glede na fazo kazenskega postopka. Če ima sobesednik pri tem v mislih zgolj mejne primere zlorab te možnosti, ti ne morejo biti opravičilo, da vanje dvomimo generalno.

Na kratko k (b). Za Biščka je sleherna zahteva po odstopu nujno moralizacijska, kot sem že pokazal. Ker moj sobesednik čuti nevarnost slepe ulice, v katero je zašel, sicer zdaj celo velikodušno dopušča njeno »legitimnost« in jo mimogrede označi še za »populistično«. A pri tem pozabi povedati, v kakšnem smislu so zanj moraliziranja legitimna. Nekaj diskvalificirati in hkrati afirmirati pač ne moremo, zato je jasno, da opisana »legitimna« ravnanja zavrača. Rezultat je katastrofalen in popolnoma neverjeten: avtorjev popoln pledoajé za to, da politiki ostanejo na svojih stolčkih, dokler se jim tako zdi oziroma do »prvega« med njimi, ki bo postavil standard.

Njegova drastična teorija ne zmore pojasniti, kaj storiti s političnimi prekrškarji v domeni morale (navedel sem primer seksualnih afer), saj jemlje možnost zahteve po odstopu že v tistih primerih, ko so politiki v (pred)kazenskih postopkih. Seveda bo povprečno pozoren bralec takoj opazil, da je sogovorec znova zaobšel vse moje navedbe tujih praks, če že domačih ne priznava, ki neposredno zanikajo njegovo obrambo politikov pred ljudstvom v imenu demokracije (sic!). Kajti ne more razložiti nobenega, niti recentnih primerov, ki mu jih pomolim pod nos: odstopi madžarskega predsednika Pala Schmitta ali nemškega Christiana Wulffa in ministra za obrambo Karla Theodorja zu Guttenberga niso prišli iz zraka. Obstaja precejšnja verjetnost, da omenjeni ne bi odstopili, če ne bi bilo pozivov k temu dejanju.

Argument, da se na koncu vedno itak res odloči le politik in ne državljani (»Čeprav se v resnici odločijo sami, kdo pa bi se še lahko?«), je dramatično neprepričljivo argumentacijsko strašilo oziroma red herring: seveda ni nihče nesmiselno ugibal, kdo sprejema odločitve, temveč ali ljudstvo sme k njim »pomagati«. Da pri tem ne gre za nikakršno »vero v krivdo«, temveč v moralne standarde, pravno državo in organe pregona, sem že pojasnil. Po nedolžnem odstopljeni politik ima vse možnosti, da se, opran vseh očitkov, vrne v prvotno areno, in to največkrat dvakrat močnejši.

In zdaj še k (c). Ker je odločitev menda izključno na ramenih politikov, se mora Biščak celo pretvarjati, da z odstopi pri nas (in v svetu?) nimamo nobene izkušnje, saj znova pravi, da »bi bilo odločitev znotraj možnih formalnih kriterijev primerno prepustiti tistemu politiku, ki bi prvi dal zgled«. Aja? Posebnega oranja ledine in pretvarjanja glede tega res ne potrebujemo – zadnja domača političarka, ki je kot ministrica odstopila le na podlagi mnenja protikorupcijske komisije, ne predkazenskega postopka, je bila Katarina Kresal.

Pri tem se izogne tudi razpravi, kdo točneje sme izrekati predlog. Medtem ko sam napotujem na tri kategorije: ljudstvo, politiki, mediji, Biščak omenja le prvo. A ker je njegov argument v prid obrambi politikov zgolj eden (»domneva o krivdi« kot takšna je neutemeljena in lahko prizadene nedolžnega), med temi kategorijami razlike ne more biti – kdorkoli bo že izrekel takšno domnevo, bo za Biščka neutemeljeno povzročal krivico. Zato je njegov rigiden princip pravzaprav poguben za vse: zahtevo po odstopu nujno odreka tudi (opozicijskim) politikom, novinarjem, medijem in komurkoli, ne le državljanom!

Pomenljivi so tudi Biščkovi drugi prijemi. Ko me kot intelektualca pošilja reševat svetovno krizo in tako rekoč pisat novi »Kapital«, namesto da razpredam o odstopih, s tem veliko pove, kako si predstavlja vlogo intelektualcev. In seveda se poraja vprašanje, s katere pozicije govori sam. Kot intelektualec očitno ne – ker dvojnih kriterijev, po katerih bi on smel pisati o tem, kar drugim odsvetuje, verjetno ne želi uveljavljati na tak nepošten način. No, ostaneta še dve razlagi: da piše kot sedanji oziroma nekdanji politik ali kot lobist (njegova nekdanja ali morda tudi sedanja služba). Če kot politik navija, da ljudstvo ne sme terjati odstopov politikov, preveč verodostojen res ni videti in je bolj podoben lisici, ki razlaga, da bo kar ona pazila kokoši. Če isto počne kot lobist, se verodostojnost še zmanjša, četudi zlahka verjamem, da mu bo Zoran Janković neizmerno hvaležen.

K temu velja prišteti še okoliščino, na katero opozarjam v svojem začetnem zapisu: tisti na levici običajno z veliko lahkoto terjajo odstope desnih politikov, pri levih pa se hitro zalomi. V tem niso nič boljši od desnice. Vendar, kar resnično šteje pri presoji, so zapisani argumenti. Žal pa je Biščak v drugi repliki pokazal, da ne zmore neobremenjene, nediskreditacijske razprave, v kateri ne bi bralstvu že vnaprej sugeriral, da so sobesednikovi (v tem primeru moji) slabi zato, ker je menda nekaj narobe z njihovim avtorjem na čisto osebni ravni. Ta del mojega odgovora je zaradi uredniške zahteve po krajšanju objavljen le na moji spletni strani.

Boris Vezjak, Maribor

Opravičilo: Pri podnaslavljanju replike Bogdana Biščka v prejšnji številki Objektiva smo g. Borisa Vezjaka napačno preimenovali v Petra. Za napako se opravičujemo.