Mestna oblast se desetletja ni zmenila za propadajoči Kolizej, vse dokler se ni zaznalo, da gre za ogromen ekonomski potencial. Toda ta potencial se je kapitalu kazal predvsem kot veliko zemljišče v središču mesta, ne kot arhitekturna dediščina, ki bi potrebovala temeljito obnovo. To je bila prva točka preloma: naj mesto išče javno-zasebno partnerstvo za obnovo kulturnega spomenika ali pa presliši stroko, izpodbija njegovo spomeniško težo, dovoli rušenje in da priložnost zasebni investiciji? Odločitev javno dolgo ni bila znana, četudi so jo skrbno izvajali – namreč tako, da so pustili Kolizej propasti do točke, ko je ogrozil ljudi in je lahko prevladal argument, da obnova ni več mogoča. Zdaj je bilo torej mogoče narediti natečaj (več natečajev!) za novogradnjo, izbor pa je pokazal megalomanskost interesov in ponovno kršitev strokovnih pravil – predvsem gabaritov.

To odločitev županje Danice Simšič je leta 2006 podedoval Zoran Janković, ironija pa je hotela, da jo je podedoval tudi podžupan Janez Koželj, arhitekt, ki je poprej nasprotoval rušenju Kolizeja, zdaj pa jo po službeni dolžnosti zagovarja. Njegov primer je le še dokaz več, da razhajanja v strokovnih mnenjih niso le vprašanje osebne privrženosti konservativnemu ali modernizirajočemu pogledu na arhitekturo in urbanizem, ampak tudi vprašanje mesta izrekanja, pa tudi politične pripadnosti.

Hiša ni krof, ki bi ga lahko stisnili, pravi Jože Anderlič, investitor, ki ga je nekoč že skušal prodati. Ne drži, ta hiša je krof, ki se je na začetku tako napihnil, da so ga enkrat že stisnili, za kakšnih trideset metrov! Še vedno pa bi štrlel višje kot sosednji hotel Lev, ki naj bi veljal za merilo. (Le zakaj, ko pa je bil Kolizej veliko bolj vpet v gabarite svoje neposredne okolice, predvsem bivšega Delavskega doma in drugih, nižjih zgradb naokoli?) Ta boj za metre je seveda boj za profit od stanovanj, ne za dvorano. Investitor je upravičeno besen zaradi nenehnega spreminjanja pravil igre, a res je tudi, da je bil najprej izigran javni interes (ali Ljubljana res potrebuje še eno gala dvorano, še eno megaprogramsko postavko v kulturnem proračunu in tako grob poseg v mestno tkivo?) in bi v primeru realizacije profitiral predvsem on. No, vsaj do krize je tako kazalo, zdaj pa mogoče tudi ta krof ne bi več vseboval marmelade.

Da se zgodba nedvomno barva tudi politično, da je komisija za pripravo konservatorskega načrta zdaj in v tej sestavi zgradbo znižala za več kot polovico, je jasno. Toda zaplet opozarja še na nekaj drugega, na nadstrankarsko in že kar nadrealistično naravo naših postopkov: kako je mogoče, da katera koli komisija potem, ko je bil projekt pred sedmimi leti sprejet, nato oporekan, predelan in dokončno potrjen, še sploh odloča o njem? In koliko komisij bo še smelo odločati do prve lopate? Bodo nove prišle na dan, ko se bo oblast zamenjala? In bodo strokovno ugotovile, da je z načrtom spet vse v najlepšem redu?

Kar pa zadeva obstoj gradbenih lukenj – te, tiste nasproti Telekoma, ki ogroža sosednjo stolpnico, pa Šumija in tako naprej – potrebujemo le predpis, da jih mora lastnik, če ne gradi, zasuti. In do nadaljnjega posejati travo. Parke zares potrebujemo.