Maraton je zahtevnejši od pisanja knjig

Ob koncu osnovne šole sem ugotovil, da lahko brez kakršnega koli treninga pretečem kakšnih šest, sedem kilometrov. V najstniških letih pa je name močno vplival oče, priznan psihiater, ki je bil popularizator teka kot nekakšnega psihološkega zdravila. Trdil je, da če se njegovi zdravljenci oprimejo redne vadbe vztrajnostnega teka, se po mesecu ali dveh v tem že razlikujejo od povprečne populacije in lahko na ta način pridobijo veliko mero samozavesti. Tek je bil najenostavnejša pot za to. Vse svoje paciente je poskušal zvleči vsaj na en maraton letno in tako se je običajno v Radencih zbralo tudi okrog sto njegovih zdravljencev. Imel je nekakšno pravilo, da so v cilju vsi morali počakati zadnjega, ne glede na to, kolikšno razdaljo so tekli. Proti koncu srednje šole sem se tudi sam pridružil tem tekaškim preizkušnjam in se pri osemnajstih zgolj zaradi stave z očetom udeležil svojega prvega maratona, ki pa je bil bolj ponesrečena izkušnja, saj sem zadnjih devet kilometrov izmenično hodil in tekel. Zavedal pa sem se, da tega ne zmore vsak. Nekoliko kasneje sem začel tek prakticirati v družbi prijateljev, nato pa še družine, zaradi česar mi predstavlja tudi druženje. Vseskozi sem tek dojemal kot nekakšno samopotrjevanje, da nekaj zmorem brez pretiranih treningov. Na Ljubljanskem maratonu sem se recimo večkrat prijavil za krajše razdalje, a potem odtekel polmaraton, ker sem se počutil še dovolj spočit. Ko tečem sam, pa je to zame nekakšna meditacija, ki mi omogoča premlevanje dnevnih problemov, blaži stres in me pomirja. Od dedka sem podedoval lepo reklo, da ko si slabe volje, ne rini med ljudi.

Zanimiva je tale anekdota, ki je ni v knjigi. Ko sem bil star okrog 14 let in sva z očetom šla v hribe, sva naletela na enega izmed njegovih zdravljencev, ki je bil ultramaratonec. Takrat, ko so bili tekači na tako dolge proge v Sloveniji še redek pojav, se je meni to seveda zdelo nekaj fascinantnega in sem ga naskrivaj opazoval, kako hitro hodi in kakšne konstitucije je. Ampak oče me je potolažil, da on pač samo teče, medtem ko na drugih področjih ni naredil ničesar. Želel mi je torej dopovedati, da je tek samo ena izmed stvari, ki so potrebne za kakovostno življenje. Imel je tudi sproščeno angažiran odnos do teka, zato se je nemalokrat odpravil teč kar v kavbojkah in flanelasti srajci.

Tek s pritiklinami je pač postal tudi pomembna industrijska panoga. Včasih niso obstajali niti posebni copati za tek, temveč si uporabil iste kot za igranje nogometa ali košarke. Ker je industrija v tej sferi zavohala denar, se je spletla cela znanost, od tega, s čim se je treba prehranjevati, do popolne sheme treningov. K temu je seveda veliko pripomogel tudi internet, ki ponuja širok spekter informacij, a je vprašljiva njihova kakovost. Tako recimo olimpijski maratonec iz Londona Primož Kobe opozarja, da ljudje pogosto berejo, kako trenirajo vrhunski športniki, in potem te programe aplicirajo na svoje telo. Takšno eksperimentiranje skoraj gotovo vodi v poškodbe.

Prvič, v zadnjih desetih letih se je vzpostavila precejšnja medijska podpora zanj. Nadalje se je nekje ob osamosvojitvi Slovenije zgodil obrat h kapitalističnemu konceptu, ki s seboj prinaša več stresa. Ljudje tako vse pogosteje iščejo ventile, skozi katere bi se sproščali, in tek je zelo enostaven hobi, saj zanj ne potrebuješ veliko časa, športnih partnerjev ali posebnega načrtovanja. Vrh tega smo Slovenci tradicionalno izjemno navezani na naravo in gibanje, še posebej planinarjenje. V zadnjem času pa se je del pohodnikov preusmeril v tek, ker ta s seboj prinaša še tekmovalnost. Nekateri podatki kažejo, da so na naših maratonih v povprečju eno uro boljši časi kot na večini tovrstnih tekaških preizkušenj v tujini. S svojim časom iz Dunaja bi bil na Ljubljanskem maratonu med zadnjimi, tam pa jih je bilo za menoj še ogromno, kar je bilo s psihološke plati zame seveda odlično. Ne smemo pa pozabiti niti, da je za popularizacijo teka veliko storil prav Ljubljanski maraton, ki je bil pred 17 leti nekakšen sprožilni moment tekaškega gibanja v Ljubljani in okolici. Dotlej namreč nismo imeli maratona v največjem mestu, tek pa je zagotovo predvsem urbani šport. Ko se med tekom gibljem mimo kakšnih kmetij na podeželju, mi pogledi mimoidočih pogosto pravijo »pojdi raje delat«.

Čas, ki ga porabiš za treninge, moraš enostavno ukrasti neki drugi dejavnosti. Ker sem sam večino daljših treningov opravil ob vikendih, je ob tem najbolj trpelo preživljanje prostega časa z družino. Vendar že v knjigi razpredam o tem, da če se preveč intenzivno ukvarjaš s tekom in s tem družino močno prikrajšaš, nisi nič pametnega naredil zase in za svoje življenje. Na koncu maratona se ti ne prikaže neki nov svet, ampak zgolj uvidiš, da to razdaljo lahko pretečeš.

Če hočeš preteči maraton v recimo treh urah in pol, je v ta projekt pogosto treba vložiti več časa in mentalne energije kot v pisanje knjige. Maraton je bolj podoben pisanju diplome. Tako kot že med študijem spoznavaš določeno snov in pišeš seminarske naloge, a je za diplomo potreben neki presežek, tudi rekreativni tekači vseskozi po malem tečejo, vendar morajo za maratonsko preizkušnjo trenirati precej več. Čeprav je maratoncev manj kot diplomirancev (smeh). Kar pa zadeva knjigo, ta začne živeti šele, ko je napisana in izdana, medtem ko se pri maratonu zadeva na cilju konča, čeprav tam lahko doživiš ovacije in je to posebno doživetje.

Ker veliko ljudi teče, je med njimi pač tudi nekaj takšnih, ki pišejo. Tek, še posebej na dolge proge, premore močno metaforiko življenja samega, saj tu prihaja do nekakšnega boja s samim seboj, kar lahko omogoči dramsko napetost.

Murakamija sem prebral takoj po izidu v angleščini in si rekel, da sem tudi sam sposoben nekaj takega napisati, vendar iz pozicije rekreativca. Na našem trgu obstajajo številne knjige, ki razpredajo o višavah dosežkov in nekakšnih nadnaravnih tekaških figurah, medtem ko je rekreativni pogled še precej bela lisa. Želel sem napisati zgodbo, s katero se lahko identificira nekdo, ki ni sposoben preteči sto kilometrov, ki se je že lotil teka, a obstal na nekaj kilometrih, ali pa ima za zdaj le idejo preteči maraton. Ko sem bil še v fazi pisanja, sem bil sicer malo zadržan, kako bodo ljudje sprejeli na knjigo, a nato me je presenetil izjemno pozitiven odziv nekaterih urednikov in novinarjev, ki so tudi sami zavzeti tekači. V knjigi so enostavno zapisane stvari, ki zadevajo vsakega tekača, tudi vrhunskega, le da se ta z določenimi težavami spopada pri višji hitrosti.

Tok misli in akcije sem poskušal bralcu predstaviti čim bolj pošteno, v ritmu amaterskega tekača svojega kova. Knjiga je namreč nastajala sproti, kot nekakšen dnevniški zapis treningov, le da sem vmes vpeljal še družinsko linijo ali kakšno anekdoto iz preteklosti. Ko se je približeval maraton, se je napetost dvigovala tako v realnosti kot v knjigi, saj tudi sam nisem vedel, ali bom maraton pretekel ali ne, kar je odločalo o tem, kako se bo delo končalo. No, imel sem tudi alternativo. Če mi ne bi uspelo na Dunaju sredi aprila, bi šel v Radence konec maja, vendar je tamkajšnji maraton bolj zahteven in bi mi zato morda zares uspelo šele sedaj v Ljubljani (smeh).