Mešanica še neslišanega
Ameriški glasbenik se dobro zaveda, da je od nekdaj opevanega življenja na robu ostalo zelo malo, zato je, kot zgodnja beatniška generacija, besedo odnesel na (avto)cesto in življenje na njej vnesel med svoje verze. Njegove (za)misli se tako nadaljujejo tam, kjer se zaključi roman Na cestiJacka Kerouaca ter so zaspali prsti Lightnin'a Hopkinsa.
Izhodišče njegovega ustvarjanja je preglasni blues, odigran na način starih mojstrov te glasbene zvrsti, zato njegove izpovedi zvenijo kot nekaj še neslišanega ali nečesa, kar smo slišali davno. Še zlasti ker se s tem konceptom naslanja še na country, punk, bluegrass, chain gang in klasični rock. Težko se je spomniti, kdaj je takšen »zvočni pankrt« nazadnje prečistil naša ušesa. Repertoar vznesenega poeta raskavega glasu ponuja novo interpretacijo starih bluesovskih vrednot, čeprav te danes razumemo kot zavestni odpor proti konformizmu in splošni prenasičenosti.
Med gospelom in death metalom
Na oder je najprej stopil kot pevec punkovske zasedbe The Thangs, dokler skozi dva tradicionalna bluegrass projekta ni vedno bolj klestil ekipe in na koncu ostal sam. Nedolgo zatem je objavil prvenec This is Kingsbury? (2000), kjer je na enem samem mestu zbral pestro glasbeno podnebje »Novega sveta«.
V podobnem tonu je nadaljeval tudi kasneje, a svoj notorični »gumbo« je začinjal z vedno več prvinami, pri čemer mu nista bila sveta niti gospel niti death metal. V njegovih pesmih boste tako slišali akcente Leadbellyja, Boba Dylana, Grama Parsonsa, Rogerja McGuinna, Nicka Cavea in Marka Lanegana. Navdihoval pa se je tudi pri Sinovih anarhije in številnih dokumentarnih filmih, na čelu z Moja žalostna zvezda, ter pripovedih o utemeljitelju »one man band« strujanja Hasilu Adkinsu.
Na oder v invalidskem vozičku
Biram je eden zadnjih pravih sinov ameriškega juga, ponosen in razdvojen kot antijunaki v romanih Tennesseeja Williamsa. Pa tudi tipičen predstavnik gibanja Manj je več. Rezultat tega je njegova glasba, ki jo izvablja iz polakustičnega gibsona '59, prek seta pedalov in z nožnim udarjanjem na kos lesa. Vsekakor ga muči alkoholna norost in edini sredstvi, s katerima lahko razpolaga proti njej, so razni odkruški bluesa in »looserski« razmislek, ki predstavljata osnovo za umazani »one man band« konglomerat. Je tudi osamljen in odtujen in zaradi tega srdit. Popotniški blues je edino sredstvo, ki mu zagotavlja varno zatočišče.
Ali je vse to posledica prometne nesreče, ko je pri veliki hitrosti čelno trčil v nasproti vozeči tovornjak, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. A se tudi po tej tragični izkušnji ni vdal, saj se je v invalidskem vozičku na odru pojavil že dober mesec kasneje. Niso ga (z)motile infuzijske cevke, ki so štrlele iz rok, ali večkratni zlom nog in stopala. Železje, ki ga je držalo skupaj, je celo uporabil za ritmično ozadje svojih demonskih pripovedi. V tem begu od farizejskega sveta se je pomešal med ljudi na robu, med izobčence s pokončno hrbtenico ter v njihovem preziru do povprečnosti »civilizacije« odkril avtentične emocije, ki jih v vsakodnevnih frekvencah ni našel. Z vsem tem si je dvignil samozavest do te mere, da je pred svojim setom po koncertu Krisa Kristoffersona v mikrofon dejal: »Pravijo, da ste pravkar slišali nastop, po katerem je težko prepričati. Ne, zajebanci, pred vami je nastop, po katerem bo težko nastopiti.«
