Igralci nemškega moštva so tako vzgojeni, da vse nasprotnike spoštujejo, nikogar pa se ne bojijo. V njihovi ekipi je podobno kot pri ACH Volley – sestavljena je iz gladiatorjev, modernih legionarjev, ki jim je veliko bolj uspelo prikazati neko lojalnost. To pa zato, ker je romunski trener Unterhachinga Mihai Paduretu izredno spretno vodil moštvo. Romunska mentaliteta je po svoje izredno zanimiva. Samo pomislite na Drakulo. Vsa čast mlademu slovenskemu trenerju Luki Slabetu, ki je šel hrabro v boj z evropsko kakovostjo. Toda Paduretu je bil tokrat boljši. Spomnim se ga, ko je igral za reprezentanco, ki je bila takrat v evropskem vrhu. Šlo je za enega najboljših posameznikov.
Občutek sem imel, da so odbojkarji ACH nasprotnika rahlo podcenili. Zlasti v zadnjem nizu se je videlo, da je prišlo do razpada sistema. Odpovedali so sprejemalec, podajalec in napadalec. Vsi naenkrat. Najboljši rezultat pride takrat, ko moštvo deluje kot odbor dobre volje. To je bila značilnost blejskega moštva v prvi, drugi in tretji sezoni, ko so igrali tekme v Radovljici in Tivoliju, ko so se zlili z navijači. Zdaj pa opažam, da tega odbora dobre volje na igrišču ni več. Ni več tistega žara, ki je bil včasih. Žar je želja po akciji, akcija pa prinaša rezultat.
V blejskem moštvu je daleč največji talent Uroš Kovačević, medtem ko je korektor Alen Šket temperamenten in eksploziven, toda imam vtis, da kar naredi z rokami, z nogami pobere. Dela preveč napak. Če pogledamo razmerje točk in napak, je bilo nekje 20:10. To ni koeficient, ki bi trenerja zadovoljil. Deset točk je podelil nasprotniku. Odbojka pa je surov šport, ker je moja napaka uspeh za nasprotnika.
