To »javno-zasebno« partnerstvo je vznemirilo kriminaliste, ki so o ptičji hišici spisali kazensko ovadbo, večini Mariborčanov pa se je Kangler še zmeraj zdel »frajer« in »faca«. Šele ko so se znašli pod javno-zasebnim nadzorom radarjev podjetja Iskra Sistemi, je meščane minil smeh. O trimetrskih kovinskih kolosih, ki se jih je prijel vzdevek lačni franci, se zdaj pogovarjajo vsi. V teh debatah si je nekdo že izmislil novo kletvico: Franc te gleda, Iskra ti materina!
Žolčni odziv na Kanglerjeve velike brate (včeraj opolnoči sta spet pogorela dva radarja) je tudi posledica dejstva, da večina medijev – predvsem elektronskih – ni pravočasno zaznala njihove spornosti. Dnevnik je že julija opozoril, kaj se obeta Mariboru. »Pri pobiranju glob za prekrške imata javni in zasebni sektor nasprotne cilje. Vsaj morala bi jih imeti – javni sektor si mora namreč želeti, da bi bilo prekrškov čim manj, zasebni bo težil k temu, da bo prekrškov čim več,« je tedaj kritizirala informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar.
Prav njej gre zahvala, da Iskra Sistemi ne bodo mogli še bolj mastno služiti, saj je onemogočila namestitev nezakonitih naprav za detekcijo vožnje pri rdeči luči na semaforju. Iskra Sistemi so se morali odreči tudi nezakonitemu členu v pogodbi, po katerem bi morali redarji izstaviti kazen vsem voznikom, ki so jih slikali radarji. Ko je Kangler podpisal pogodbo, mu ta člen kakopak ni bil sporen. Zdaj pa si hinavsko rešuje župansko kožo in se dela dobrotnika, ko obljublja redarske odpustke tistim, ki so v prvem tednu radarskega nadzora vozili prehitro.
Do ponedeljka so lačni franci slikali 15.839 voznic in voznikov. To je kar 110 kršitev na uro. Potemtakem bodo Iskra Sistemi zaslužili skoraj 100.000 evrov na dan, občina pa samo 8000 evrov. Natančnejše kalkulacije ima vodstvo ljubljanskega podjetja, saj so njihovi strokovnjaki izpeljali temeljite terenske analize. Seveda niso delali študij o prometni varnosti, temveč so iskali tiste ceste, kjer je prekoračitev čim več.
Analize prvih nekaj tisoč kršiteljev razkrivajo, da jih je 90 odstotkov prekoračilo dovoljeno hitrost na semaforiziranih mestnih vpadnicah za manj kot 10 kilometrov na uro. »Hitrost v mestu ni poseben varnostni problem,« je na Facebooku zapisal Bartolo Lampret, tiskovni predstavnik policijske uprave Maribor. Lampret je prepričan, da radarji niso postavljeni na mestih, kjer bi obstajalo večje varnostno tveganje, temveč tam, kjer je največja možnost zaslužka.
»Če v prometno razvitih državah v Evropi ugotovijo, da se na neki cesti ljudje gibljejo s hitrostjo 60 kilometrov na uro, omejitev pa je 50 kilometrov na uro, ne razmišljajo o tem, kako zaostriti nadzor in ljudi kaznovati, ampak o tem, kako je mogoče prometno infrastrukturo prilagoditi, da bi bila omogočena vožnja z višjo hitrostjo,« opozarja presojevalec varnosti cest Iztok Ciglarič.
Župan se na te strokovne ocene požvižga. Radarji so zabetonirani in bodo v Mariboru slikali še najmanj 15 let. Tistim, ki se jim je že priskutilo vse bolj duhomorno vzdušje v Mariboru, lačni franci ponujajo nov argument za selitev v tujino. Tujci namreč uživajo dodaten bonus: mimo Iskrinih radarjev lahko brezskrbno dirkajo. Kanglerjevi redarji nimajo pooblastil, da bi kazni pošiljali v tujino.
