Primorje je tako Grepu, graditelju Stožic, julija 2010 brez ustreznega zavarovanja posodilo pet milijonov evrov, to posojilo zapade čez tri leta, in se nato kot upnik v vrsti za poplačilo umaknilo sindikatu bank. Le nekaj mesecev pred izbruhom finančne krize leta 2008 je brez skrbnega pregleda za sedem milijonov evrov kupilo družbo Stavbar IGM in nase prevzelo še poroštva dotedanjega lastnika. Ajdovski gradbinec pa je več spornih posojilnih pogodb sklenil tudi z družbami iz držav nekdanje Jugoslavije.

Vse to so ključni poudarki poročila o posebni reviziji, ki ga je za nekdanji upravni odbor Primorja (vodila ga je Marjana Novak) pripravila revizijska hiša Deloitte. Omenjeno poročilo, ki so ga v Primorju zaradi razčiščevanja poslov iz Črnigojevega obdobja naročili po februarski skupščini delničarjev, do zdaj ni ugledalo luči sveta. Javno objavo njegovih izsledkov, ki so jih revizorji končali v začetku junija, so namreč prehitele zamenjave v vrhu Primorja. Že konec aprila so vajeti v gradbincu spet prevzeli nekdanji menedžerji s Črnigojem na čelu, dva meseca pozneje pa je Primorje tudi uradno končalo v stečaju.

Revizorji so pregledali ekonomsko upravičenost, formalnopravno skladnost sprejemanja odločitev in gospodarnost pri šestih poslih. Poleg Stavbarja IGM in Grepa še ekonomsko upravičenost in gospodarnost posojil odvisni družbi Primorje Adria, ki se je zapletla v zelo tvegan nepremičninski projekt na Hrvaškem, podjetju Miljkovići iz Mostarja, podjetju Prefabdva, ki je gradilo stanovanjsko-poslovni objekt Zeleni park 2 v Kopru, in Nogometnemu klubu Primorje, ki je po bankrotu razpustil člansko ekipo. Ugotovitve revizorjev so bolj ali manj pri vseh enake: Primorje pred odobritvijo posojil omenjenim podjetjem ni preverjalo njihove kreditne sposobnosti in poskrbelo za ustrezna zavarovanja. V več primerih so revizorji poročali tudi o pomanjkanju ustrezne dokumentacije. Daleč največ dela so imeli revizorji pri pregledu nakupa stoodstotnega poslovnega deleža v Stavbarju IGM. Tega je Primorje od družbe GIC Gradnje, ki je v lasti Ivana Cajzka, kupilo maja 2008 in za to plačalo sedem milijonov evrov. Pri tem so revizorji opozorili na več lukenj v poslu. Primorje tako pred nakupom ni opravilo ne skrbnega pregleda Stavbarja IGM ne cenitve deleža, po oceni revizorjev pa se je s prevzemom dodatnih poroštev, ki so jih prvotno odobrile GIC Gradnje, »izpostavilo pomembnim dodatnim tveganjem«.

Posebno poglavje so revizorji namenili poslu z Grepom. Čeprav je bilo Primorje od oktobra 2009 izvajalec del v Stožicah (podpisalo je pogodbo in aneks v skupni vrednosti 38,1 milijona evrov), je že junija 2010 Grepu posodilo pet milijonov evrov po fiksni obrestni meri 5,702 odstotka. Posojilo je bilo zavarovano le z Grepovimi menicami, pri čemer je Primorje z Grepom in bankami, ki so financirale projekt Stožice, že kmalu zatem sklenilo dogovor o podrejenosti posojila. To pomeni, da v plačilo zapade šele po tistem, ko bodo poplačane vse terjatve bank.

Najmanj sporen bi lahko bil tudi Primorjev nakup bosanskohercegovske družbe Miljkovići. Ta je imela po ugotovitvah revizorjev soglasje za izkoriščanje enega od tamkajšnjih kamnolomov, ne pa tudi koncesije. Čeprav je imela družba Miljkovići že konec leta 2005 izgubo in negativni kapital, je Primorje za stoodstotni delež podjetju MGT iz Kumrovca, ki je v lasti Marija Gvozdena, leta 2006 – spet brez skrbnega pregleda – plačal 1,1 milijona evrov. Družbi iz Mostarja je ajdovski gradbinec hkrati odobril tudi kratkoročno posojilo v višini pol milijona evrov, ki je – tako revizorji – presegal knjigovodsko vrednost njenih sredstev, zavarovano pa je bilo zgolj z menicami. Tega denarja Primorje nikoli ni dobilo nazaj, prav tako ne 320.000 evrov, ki jih je odobrilo podjetju Prefabdva, in več kot 350.000 evrov, ki jih je Črnigoj nepovratno vložil v »svoj« nogometni klub, čeprav je po mnenju revizorjev vedel, da ta posojila ne bodo nikoli poplačana.

Tempirana bomba garancij

Propad Primorja pomeni tempirano bombo tudi za slovenske banke. Tem samo v prihodnjih treh letih skupaj zapade za več kot 83 milijonov evrov garancij za dobro izvedbo del, odpravo napak v garancijski dobi, zavarovanje predujma in plačil (samo letos za več kot 47 milijonov evrov). To blizu vsoti vseh kratko- in dolgoročnih obveznosti (brez zabilančnih v višini 287 milijona evrov), ki jih Primorje po podatkih iz otvoritvenega poročila dolguje bankam (97 milijonov evrov). Največja banka upnica je NLB, ki ji družba dolguje čez 40 milijonov evrov, sledita pa ji NKBM in Abanka. Primorje pa ima za več kot 108 milijonov obveznosti iz poslovanja. Že pred časom smo poročali, da so nekateri Primorjevi naročniki že napovedali unovčitev garancij. Skupna vsota dodatnih potencialnih obveznosti Primorja, h katerim gre poleg garancij med drugim prišteti še poroštva družbam v skupini ter zavarovanja dolgov s hipotekami in delnicami, znaša več kot 287 milijonov evrov.

V bilancah je imelo Primorje konec leta 2011 še za približno 100 milijonov evrov premičnega in nepremičnega premoženja, ki je bilo ob začetku stečaja oddano v najem. Likvidacijska vrednost tako imenovanih nepremičnin gradnje za trg znaša 25 milijonov evrov. Zemljišča, ki so predvidena za gradnjo tržnih projektov, so ocenjena na skoraj 36 milijonov evrov. Tretji sklop nepremičnin, ki jih je Primorje uporabljalo za opravljanje svoje dejavnosti (poslovne prostore, betonarne, kamnolome, samske domove, počitniške domove in podobno), pa je po likvidacijski vrednosti ocenjen na dobrih 44 milijonov evrov.

Celotna bilančna vrednost sredstev družbe je na dan stečaja znašala 220,6 milijona evrov, kar je bilo za približno 35 milijonov evrov manj kot 31. decembra lani. Medtem ko je imela družba za skoraj 49 milijonov evrov terjatev, so dolgoročne finančne naložbe znašale 23 milijonov evrov. V hčerinskih podjetjih Skupine Primorje je še vedno zaposlenih 900 delavcev.