Konec Armstrongove tržne privlačnosti

Tako je velikan športne opreme Nike, ki je Armstrongu stal ob strani kot glavni pokrovitelj vse od leta 1996, z njim že minuli teden prekinil pogodbo, čeprav bo še naprej podpiral fundacijo Livestrong. Ta teden sta se sodelovanju odpovedala tudi njegov zvesti kolesarski opremljevalec Trek in proizvajalec sončnih očal Oakley, pivovar Anheuser-Busch pa bo počakal še do izteka pogodbe s koncem letošnjega leta. Posledično se Armstrongu obeta izpad sponzorskih dohodkov v višini kar 30 milijonov dolarjev. S tem se po mnenju marketinških poznavalcev končuje tudi uspešna pot Armstronga kot blagovne znamke, saj si po takšnih uničujočih udarcih nikoli ne bo povsem opomogel. Prvi simptomi so bili opazni takoj, saj je Armstrong odstopil s položaja predsednika Livestronga, čeprav ostaja v odboru organizacije. Za ta korak se je odločil, da bi fundacijo, ki je od leta 1997 za pomoč rakavim bolnikom zbrala več kot 470 milijonov dolarjev, obvaroval pred negativnimi posledicami dopinškega škandala. Toda Armstrongu se po odvzemu naslovov s francoske pentlje obetajo tudi odškodninski sodni postopki, ki utegnejo močno načeti njegovo finančno stanje. Družba SCA Promotions, ki mu je za njegove zmage izplačala za 12 milijonov dolarjev nagrad, je po uradni izgubi naslovov že napovedala, da bo po sodni poti zahtevala vračilo vsaj 7,5 milijona dolarjev za zmago iz leta 2004. A to bo verjetno šele prva domina, saj je zahtevo po vrnitvi treh milijonov evrov nagradnega sklada že napovedala tudi Francoska kolesarska zveza, vprašanje pa je, kdo vse bo še sledil.

Iskanje igle v kopici koles

Za Armstronga je edina dobra novica v poplavi slabih to, da kljub športni prevari stoletja, kot kaže, ne bo tarča kazenskega pregona. Čeprav je za nadaljevanje sodnega procesa več kot dovolj materiala in pričevanj Armstrongovih enajstih nekdanjih ekipnih kolegov, pa je bil ta po politični liniji ustavljen. Vodilni možje so presodili, da bi z vztrajanjem naredili kolesarstvu precej več škode kot koristi. To pa ne bo ustavilo še enega onečaščenega kolesarja, Tylerja Hamiltona, čigar knjiga Skrivna dirka je že postala prodajna uspešnica. Hamilton v njej Armstronga obtožuje ne le sodelovanja, temveč kar sistematične organizacije in spodbujanja sofisticirane dopinške verige, kakršne druge ekipe finančno niso bile zmožne izvajati. In čeprav se marsikdo sprašuje, kako jim dolgoletnega nečednega početja ni uspelo zaslediti, je bil po Hamiltonovih besedah proračun profesionalnega dopinškega programa kar štirikrat večji od proračuna protidopinških laboratorijev. Še bolj obremenilna pa je Hamiltonova izjava, da so bili vodilni možje pri UCI z vsem dogajanjem zelo dobro seznanjeni, saj naj bi nekdanji predsednik UCI Hein Verbruggen dobro vedel za Armstrongov pozitivni test na Dirki po Švici iz leta 2001. Teksašan je po Hamiltonovem pričevanju pozitivni vzorec takrat odkupil, Verbruggnu pa naj bi za pomoč pri prikrivanju afere pol milijona dolarjev plačal celo Nike, čeprav Nizozemec vpletenost UCI seveda odločno zanika. A se ob tem porajata dve dilemi. Prva je očitno vprašljiva integriteta UCI in drugih krovnih organizacij, kar že tako omadeževanemu športu gotovo ne koristi. Druga, ki zanima zlasti kolesarske navdušence, pa je, do kod so protidopinške organizacije še pripravljene seči. Ali bomo čez nekaj let brali tudi o padlih herojih Jacquesu Anquetilu, Eddyju Merckxu, Bernardu Hinaultu in Miguelu Indurainu, novih (starih) rekorderjih po številu zmag na »La Grande Boucle«?