Za kakšen vadbeni program ste se odločili po odhodu Vladimirja Korolkeviča? Je ostalo kaj njegovega?

Od Volodje ni ostalo nič. Ves program je od Norvežana Pera Oyvinda Torvika. Nekaj predlogov pa smo dali tudi sami. Dobro je, da me je poznal že od prej. Tako je vključil nekaj posebnosti zame. Tudi zdaj se velikokrat slišimo. Do zdaj sem se veliko o treningu naučila že tudi sama in mu predlagam nekatere stvari, da jih vključi v program. Veliko mi pomaga. Tudi pri preostalih je upošteval kakšen njihov ali Gracerjev predlog, zato je nekaj tudi individualnih treningov. Za vsako tisto, kar ji manjka. Nekaterim soročno odrivanje, pri drugih drsalna tehnika, pri Barbari vzdržljivost.

Delujete veliko bolj igrivo, sproščeno, samozavestno?

Rada treniram. Rada sama spoznavam svoje telo. Vseskozi spremljam, kako moje telo reagira. Prej je bilo pomembno le, da se trenira, trenira, trenira. Na drugo smo malo gledali. Vendar je pomembno, kdaj je počitek, kdaj pa dati 110 odstotkov od sebe. No, zdaj sem že malo odrasla, znanje se povečuje.

Kakšen je občutek na snegu ledenika Dachstein?

Dobro mi gre. Tudi pri hitrih treningih. Telo dobro vzdrži vse napore in na to največ dam. Naporni hitri treningi si sledijo vsak drugi ali tretji dan.

Greste po tem treningu domov na Norveško?

Da, tudi Ola pride s treninga na ledeniku Val Senales v Italiji. Z Olo sva se odločila, da se preseliva v okolico Lillehamerja, v Mesnali, pet kilometrov je do Sjusjoena, 15 kilometrov do Lillehamerja. Raj, tekaški raj. Tekaške proge so pred pragom. Ko se vrnem z Dachsteina, bi rada že tekla na snegu. Ga že delajo, nekaj ga imajo spravljenega od lanske zime. To je pokrajina, kjer je tek eno samo uživanje. Nikoli ne rečem, da grem na trening. Grem uživat. Dve ali tri ure hitro minejo.