Čutiti je več sproščenosti, čeprav pamet deluje na daljavo, saj Torvik še ni nabral meseca skupnih dni in tudi pravih primerjav s testov zaradi sprememb nimajo. Prvi dami Vesna Fabjan in Katja Višnar sta nasmejani. »Prav pri tehniki teka smo zelo veliko delali. Imam dober občutek. Celo trenerji so bili presenečeni, ko so me videli na snegu. A nekaj je trening, drugo pa tekma,« je previdna tekačica iz Besnice, ki se že dvanajst sezon pripravlja na ledeniku. »Občutki, ki jih dobimo tukaj na ledeniku, niso merilo za sezono. Lani smo zaradi pomanjkanja snega dolgo trenirali na tej višini, imela sem dober občutek, a je očitno varal. Na tej višini smo bili očitno predolgo, morda smo tekli prehitro. Včasih je dovolj že sprehod,« poskuša primerjati Fabjanova, ki kot vojakinja v »jugovojski« odšteva težke treninge, ki jih mora opraviti do vrhunca svetovnega prvenstva. »Zdaj sem pri 41, a če trening naredim slabo, številka ne pade.« Fabjanova, četrta na svetovnem prvenstvu v Oslu, ima motiv, saj v minuli sezoni ni čutila slasti zmagovalnega odra, čeprav je končala kot deseta sprinterska sezone, Višnarjeva pa 13.
Čevlji Petre Majdič so bili preveliki, čeprav jih je poskušala obuti vsa ekipa. Za njima teče in sprinta cela falanga. Maratonka Barbara Jezeršek, tiha Blejka Alenka Čebašek, svetovna mladinska prvakinja Nika Razinger, podprvakinja Lea Einfalt, bronasti s štafete Anja Eržen in Ana Lampič, Eva Sever Rus, Mirjam Soklič. »Prvič sem na pripravah s starejšimi,« je kar ponosna Razigerjeva, dekle podobne poti in krajev izpod Jelovice kot kolesar Mohorič, le z blejske strani. »Mladinski naslov je spremenil le mojo prepoznavnost in prinesel več opreme, tudi več dobrih smuči. Z Alenko (Čebašek, op. p.) in Barbaro (Jezeršek, op. p.) smo na intervalnih treningih skupaj tekmovale,« je razkrila podatek, ki strokovnjakom daje vedeti.
Jezerškova je na zadnjem testiranju pri dr. Miliču na fakulteti za šport podirala rekorde, s katerimi bi morala po mnenju stroke priteči med deset v svetovnem pokalu na vseh daljših razdaljah. »Testi so bili res izredni, a te številke so eno, tekme pa drugo. Komaj čakam Skandinavijo,« pravi Kranjčanka, ki je na krajših hitrih treningih blizu Fabjanovi in Višnarjevi, zato upa na uspehe na vseh razdaljah. Kot tudi Čebaškova, ki je kljub športu pri 23 letih tik pred diplomo na fakulteti: »Meni je prav všeč, da je več poudarka na razdaljah. Fino je trenirati v tako močni zasedbi. Pa še fantje so zraven, da je več heca.« Fantje so ob tako uspešnih dekletih bolj za okras. Rok Tršan, Domen Potočnik in Matija Rimahazi kot glavni petelini so tudi na ledeniku sramežljivo obzirno stali ob strani in tiho upali, da bo za del pozornosti treba blizu trideseterice vsaj na kakšni tekmi.
Ob taki konkurenci znotraj reprezentance bo imel Marko Gracer nemara celo sladke skrbi. Že na prvih FIS-tekmah od 16. do 18. novembra v Bruksvallarni na Švedskem, kamor prve dni novembra odhajajo na zaključne skandinavske priprave, bo imel široko izbiro za sestavo štafete, ki naj bi bila osrednji cilj na uvodnem prizorišču svetovnega pokala čez mesec dni v Gallivareju na Švedskem. V vlogi glavnega trenerja in vodje reprezentanc v eni osebi pomaga le Nejc Brodar. »Strokovni štab je za tako ekipo zares podhranjen, a lani se je s podobnim številom izšlo,« se tolaži Gracer, ki ima na voljo 540.000 evrov reprezentančnega proračuna, 150.000 manj kot lani.
Vseeno je Gracer za vodenje servisa našel Norvežana Pala Rygga. Že avgusta je pregledal vse smuči. Da ima vsaj nekaj lastnosti serviserja Petre Majdič Gianluca Marcolinija (zdaj dela za bogate ruske biatlonce), je pokazal v tovarni smuči, kjer je želel zamenjati nekaj slabših parov smuči Vesne Fabjan. Ko so ga želeli prepričati, da so smuči vendarle dobre zanjo, je proizvajalcu odvrnil, naj jih poskušajo prodati v trgovini v Trondheimu. In mož se spozna tudi na PR. Prvi dami sta imeli v rokah pred fotoaparati vedno prave smuči. Ko pa smo ga vprašali o pričakovanjih, je izstrelil: »Vonjam zlato.«
