Referendumi – v službi legitimnosti

Osnovna slabost trenutne ureditve je nedvomno preširok krog upravičencev, ki lahko zahtevajo referendum, pri čemer je najbolj problematično to, da je ta pravica priznana tridesetim poslancem. O razlogih, zakaj je to slabost, je bilo že veliko zapisanega, ključni pa je, da so bili poslanci izvoljeni zato, da odločitve sprejemajo v imenu državljanov, in ne zato, da odgovornost za odločanje prevalijo nazaj na državljane. Ker tovrstni referendum največkrat zahtevajo opozicijski poslanci, se s tem izognejo svoji parlamentarni nemoči in z mobilizacijo svojih volilcev dosežejo ukinitev določenega ukrepa. Druga slabost slovenske ureditve je, da nekatere teme, zlasti človekove pravice in temeljne svoboščine, niso izvzete iz referendumskega odločanja. To je izhodišče, iz katerega bi bilo treba izhajati pri spreminjanju referendumske ureditve.

Referendumi imajo številne prednosti in slabosti. Prednost referendumov je legitimnost sprejetih odločitev, vendar ta cilj ni dosežen v primeru nizke volilne udeležbe. Prednost referendumov je tudi v tem, da ljudje lahko o določenem vprašanju sami soodločajo, zato naj bi jim bila sprejeta odločitev blizu, kar pa prav tako ne drži v primeru nizke volilne udeležbe. V Sloveniji je povprečna volilna udeležba 37,69 odstotka, kar ni prav hvalevreden odstotek in ne more zagotoviti legitimnosti. Iz tega razloga je uvedba kvoruma prava poteza, saj nezrele demokracije, v katerih glasovanje na referendumu velja za nadlogo, potrebujejo spodbude za povečanje volilne udeležbe.

Pozitivna lastnost referendumov naj bi bila tudi v tem, da so odločitve sprejete z javno razpravo, ki spremlja referendumsko kampanjo. Odločitve, sprejete s splošnim ljudskim glasovanjem, naj bi tudi preprečevale apatijo med ljudmi in njihovo odtujenost od parlamentarnih odločitev, vendar pa je videti, da je v Sloveniji proces ravno obraten – več ko je referendumov, močnejša je apatija. Teorija (na primer Gallagher) pravi, da naj bi referendumi preprečevali, da bi se odločitve sprejemale v nasprotju z javnim interesom, hkrati pa naj bi referendumi tudi omogočali maksimiziranje človeških potencialov zaradi sodelovanja tako številne populacije pri upravljanju javnih zadev.

Slabosti referendumov je mogoče opaziti že iz nekaterih prednosti. Ključna slabost je v nevarnosti, ki jo referendumi povzročajo za položaj manjšin in za varstvo človekovih pravic. Najmanj trije slovenski referendumi so nedopustno posegli v temeljne pravice posameznikov in posameznic – o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, o izbrisanih in o družinskem zakoniku – in jih sploh nikoli ne bi smelo biti.

Nadaljnja in prav tako pomembna slabost je tudi v tem, da državljani pogosto nimajo ne znanja o vprašanju, ki je zastavljeno na referendumu, ne informiranega mnenja, ki bi si ga izoblikovali o določenem vprašanju po tehtanju vseh relevantnih informacij. Sposobnost informiranega sodelovanja na referendumu izhaja iz izobrazbe volilcev, kompleksnosti referendumskega vprašanja in osebnega interesa za temo, to sposobnost pa povečuje tudi splošen interes osebe za politiko in zaupanje v državne institucije, ki je v Sloveniji izjemno nizko. Neinformiranost volilnega telesa privede v situacije, da so nekateri volilci po koncu referendumske kampanje, v kateri so oblegani z argumenti ene in druge strani, še bolj zmedeni in iz previdnosti in strahu pred neznanim nato raje glasujejo proti. Upala bi si napovedati, da bosta oba referenduma – tako tisti o slovenskem državnem holdingu kot tisti o slabi banki – prav iz tega razloga padla.

Slabosti referendumov so tudi v tem, da se z referendumi odločitve vsiljujejo, zaradi narave referenduma, ki zahteva glasovanje »za« ali »proti«, pa ni mogoče iskanje konsenzualne ali kompromisne rešitve, kar je še zlasti pomembno pri zapletenih vprašanjih, ki za referendumsko odločanje niso primerna. V Sloveniji je bilo doslej devetnajst referendumov, od tega so bila za referendumsko odločanje primerna največ tri vprašanja – vstop v EU, vstop v Nato in odpiralni čas trgovin. Prvi dve vprašanji sta bili primerni zato, ker gre za temeljni državniški vprašanji, tretje pa zato, ker je za referendum ravno prav ljudsko in prav nič zapleteno. Vsa druga vprašanja so bila strokovno skrajno zapletena, še strokovnjaki se niso strinjali o njih, in prepričani smo lahko, da velika večina ljudi, ki so na teh referendumih sodelovali, ne takrat ne danes ne bi znala pojasniti razlogov za svojo izbiro (na primer pri referendumu o telekomunikacijah leta 2003 ali o zavarovalnicah leta 2007).

Mar so glede na navedeno referendumi resnično v funkciji pridobivanja legitimnosti in splošnega družbenega konsenza o ključnih državniških vprašanjih? Seveda ne. Raziskave kažejo, da je ena od ključnih funkcij referenduma v okrepitvi položaja predlagatelja referenduma ter da je referendumu, ki ga zahteva opozicija, uspeh zagotovljen, kar je še zlasti očitno v primerih, ko referendum predlaga trideset poslancev iz opozicijskih strank. Raziskave nadalje kažejo, da je pobudnik referenduma vedno v prednosti, saj bolj predano sodeluje v referendumski kampanji in bolj angažirano nagovarja volilce, to pa potrjuje tudi večina slovenskih referendumskih izkušenj.

Vse navedeno kaže, da referendumi, namesto da bi služili legitimaciji ključnih državniških odločitev, vse prevečkrat služijo politikantstvu, čemur niso namenjeni. Zato so omejitve dostopa političnim elitam do referenduma nujne, hkrati pa gre za ustavnopravni institut, ki mora ostati dostopen zadostnemu številu volilcev. Tem je referendum v samem izhodišču tudi namenjen.