V zadnjem času je bilo v Dnevniku objavljenih več pisem na temo cirkusov z živalmi, ki sem jih žal prebrala z zamudo. Mitja Šedlbauer v svojem prvem pismu omenja študijo o živalih v britanskih cirkusih. Čeprav je Jadranki Juras očital površnost, je sam o študiji navedel zelo pomanjkljive podatke, vprašljiva je njena kvaliteta, kot tudi kompetenca poročevalcev. Pomanjkljivost študije je že v tem, da ne primerja stanja cirkuških živali s prostoživečimi, temveč z živalmi v ujetništvu, ki zaradi neustreznih razmer za bivanje ne morejo biti kvalitetna primerjalna skupina za raziskavo o živalih v cirkusih.

Avtorji študije so tako kot g. Šedlbauer dokaz, da strokovnjaka ne naredi naziv, temveč kvaliteta lastnega dela in čut zanj. V znanosti štejejo argumenti, zato ni razlogov, zakaj naj bi bila današnja dresura bolj humana kot nekoč. Protidokazov za njegovo domnevo je že na internetu ogromno. Tudi Strokovni svet za zaščito živali je določil, da je treba določiti pogoje za bivanje živali v cirkusih in jih nadzirati. Nekateri pogoji so določeni že v sedanji zakonodaji, ki pa se ne izvršuje. Če pa jih je še treba določiti, pa je najmanj preuranjeno in cinično reči, da problem mučenja živali v cirkusih ne obstaja.

G. Šedlbauer prav tako ni kompetenten za pravno podlago zaščite živali. Piše, da so zakoni za ljudi, a ne pojasni, zakaj potem VURS, njegov delodajalec, ne prisili ljudi, da bi jih spoštovali. Zakonodaja, ki jo zagovarja, ne ščiti živali pred mučenjem, temveč predpisuje, kako jih je dovoljeno mučiti. Dejstva glede Avstrije je preprosto prejudiciral, kar ni ravno izraz spoštovanja in poznavanja zakonodaje. Trditvam ge. Juras ni zmogel nasprotovati, prav tako je pozabil, da si je VURS pred leti vsaj po lastnih trditvah že prizadeval za prepoved cirkusov z živalmi ter da si bodo za to prizadevali ob ponovni spremembi zakonodaje (Nedelo, 27. decembra 2009). Prek g. Šedlbauerja so končno pokazali pravi obraz in stališče do tega vprašanja.

VURS morda povsem dobro skrbi za zdravstveno stanje prostoživečih živali ali varnost hrane, manj kompetenten je pri sprejemanju kvalitetne zakonodaje (skrivanje za predpisi in počasno dohitevanje Evrope sta varnejši) ter izvrševanju le-te oziroma pri skrbi za zaščito živali.

Človek izkorišča živali na razne načine, domišljija ne pozna meja. Meja med (namišljenimi) potrebami in željami človeka je za potrošniško družbo in VURS zabrisana. Tako evropski birokrati kot njihovi slovenski lakaji brez empatije določajo mejo med potrebnim in nepotrebnim trpljenjem. G. Šedlbauer najbrž ne bo znal pojasniti, zakaj je (nehumana) reja vedno večjega števila in vrst živali, celo tetoviranje pasjih smrčkov, zanj očitno »potrebno« trpljenje, saj ga VURS kljub prijavam niti ne poskuša preprečiti. S ščitenjem interesov človeka se podpirajo tudi neekološka ravnanja, ki škodujejo tako živalim kot ljudem in zaradi katerih si bodo določene skupine ljudi v vsakem primeru morale začeti služiti kruh na drugačne načine.

Zato je očitek g. Šedlbauerja, da si civilna družba lasti monopol nad sočutjem, preprosto smešen. Civilna družba upa, da v prihodnje ne bo edina, in si želi, da bi dobro plačani uradniki opravljali svoje delo vsaj tako kvalitetno, kot mi opravljamo svoje prostovoljno delo. Za zdaj je pač tako, da VURS svoj odnos do civilne družbe raje pokaže z omalovaževanjem in uvedbami nesmiselnih postopkov proti prijaviteljem, nedopustno početje pa vse pogosteje preprečujejo sodišča.

Položaj živali je sicer boljši kot nekoč zaradi civilne družbe, ki je dovolj sitna in vztrajna, da počasi kaj doseže. Zavedamo se, da si je treba želeti ogromno, da se doseže vsaj nekaj. Etologija ni veda za utišanje slabe vesti človeka glede ravnanja z živalmi, dobrobit živali pa ni ščitenje človeških interesov po izkoriščanju živali, tehnicističnega pogleda na živali in antropocentrizma. Živali je treba včasih gledati v živo, z zdravo pametjo, ne le prek učbenikov, obenem pa nikoli pozabiti, da so milijone let dobro živele brez človeka.

Barbara GyõrfiDruštvo za zaščito živali Trebnje