Ljubljana Alenka Koren Gomboc se je včeraj veliko smejala. Njeni svetli lasje so padali na levo in desno okoli vratu, ko je stiskala roke, ki so segale proti njej. Poslanci v državnem zboru so jo z devetinpetdesetimi glasovi – le enim glasom manj od dvotretjinske večine, kakršno denimo potrebuje za izvolitev varuh človekovih pravic – potrdili za poslanko Slovenske demokratske stranke. Na stolčku je nadomestila strankarskega kolega Ljuba Žnidarja, ki je bil premeščen na mesto državnega sekretarja ministrstva za infrastrukturo.

Izvolitev je bila pričakovana, takšen je bil pač decembra lani volilni rezultat. In vendar je bila podoba sedemintridesetletne Korošice včeraj slika osebne zgodbe o uspehu. Zdaj, ko brezposelnost kosi na vse strani in se bo – v skladu z vladnimi napovedmi – le še povečevala, je brezposelna gospa dobila službo. Za nekoga s spričevalom poklicne kmetijske srednje šole iz Šentjurja je to velik dosežek.

Prek trnja...

Koren-Gombočeva je bila zadnjih nekaj mesecev na zavodu za zaposlovanje. Pred tem je kot komercialna referentka delala v podjetju DZS, še prej kot »bančnica« v eni od koroških poslovalnic SKB, pa v trgovskem podjetju Miklavc, delala je kot natakarica, prakso je opravila v kmetijski zadrugi Šaleška dolina. Bila je tudi prostovoljna gasilka. Vmes je imela nekaj težav s spričevali, saj ji je tedaj, ko je želela na delavski univerzi v Žalcu končati srednjo ekonomsko-poslovno šolo, »nekdo«, kot je dejala sama, svetoval, naj izobrazbo pridobi po »krajšem postopku«. Kaj se je dogajalo po tem, ostaja za zdaj nepojasnjeno, povedala pa je, da je domnevne nepravilnosti in nenavadna SMS-sporočila, ki jih je prejemala zaradi morda napačnega spričevala, prijavila »ustreznim organom«.

Z ne ravno lahko poklicno zgodbo in dodatno obremenjena s socialnoekonomsko družinsko tragedijo, saj je njena domača kmetija v Bevčah pred leti do tal pogorela, je Alenka Koren Gomboc vstopila v politiko. Članstvo v SDS ji je tedaj, ko so kmetijo ponovno postavljali na noge, predlagal velenjski svetnik SDS Franc Sever, ki je tedaj »koordiniral vso pomoč«. Nekaj let po včlanitvi je Koren-Gombočeva postala predsednica ženskega odbora SDS koroške regije, predsednica dravograjskega strankarskega odbora in vodja koroške regijske koordinacije. Postala je tudi podpredsednica sveta ženskega odbora SDS in članica izvršilnega odbora ženskega odbora SDS na nacionalni ravni. Včeraj je sedla med poslance. Za nekoga, ki je še nedolgo tega na mobilni telefon prejemal čudna sporočila zaradi nekega skrivnostnega izobraževanja – ki ga še danes, kot kaže, ne razume povsem dobro – so ti dosežki vrhunski.

Vprašanje, kako bi se zasukala usoda Alenke Koren Gomboc, če se v najtežjih trenutkih ne bi včlanila v stranko, sega v srž slovenskega strankarskega življenja. Ni res, da že sama članska izkaznica lahko uredi življenjske razmere, res pa je, da stranke »svojih ljudi« po navadi ne pustijo na cedilu. Ne gre le za sinove in hčerke ter osebne prijatelje pomembnih politikov, ki se v vsakem mandatu zaposlujejo v kabinetih predsednikov vlade, ministrov ali poslancev. Sistem je partijski v najširšem pomenu besede.

... do zvezd

»Kot so neformalne povezave in dajanje pomoči pri poklicnem odskoku značilni za vso Slovenijo, so značilni tudi za stranke,« je v včerajšnjem pogovoru dejala ena naših sogovornic, ki ima že skoraj deset let izkušenj s službovanjem v strankah levega političnega spektra, sprva na lokalni, nato na državni ravni. Zaradi občutljivosti tematike in ker je trenutno kot strokovna sodelavka zaposlena v eni od opozicijskih strank, je prosila, naj je v članku ne imenujemo. »Velja načelo, da če je nekdo 'naš', je zanj treba poskrbeti. Poskrbijo predvsem za socialno varnost.« Pri tem je sogovornica poudarila, da imajo enak »socialni čut« za »svoje ljudi« tako leve kot desne stranke. Odkar je zaposlena v parlamentu, pa ugotavlja, da ima najbolje organiziran sistem ravno SDS. »Njihovo kadrovanje je zelo dobro strukturirano. Opazujemo lahko, kako strokovni sodelavci stranke prihajajo in odhajajo, prehajajo skozi različne položaje, se menjujejo, opravljajo notranje izobraževanje. Videti je, da imajo izdelan sistem kroženja, podobno kot to velja za izobraževanje zdravnikov. Vsak lahko spozna celoten sistem.«

Na lokalni ravni, pravi, pa so odnosi povsem direktni. Po njenih izkušnjah so bili »v stranko včlanjeni vsi obrtniki in izstopajoči lokalni poslovneži, ki so pričakovali, da bodo dobili kakšen posel z občino«. Kot kaže, se na lokalnih ravneh privrženost strankinim idejam ne preverja, temveč so razmerja pragmatična. Navsezadnje na lokalnih volitvah občasno pride tudi do povezovanj med sicer nasprotnimi strankami (denimo nekoč med SDS in LDS), če kaže, da bo skupna lista dosegla večji uspeh. »Članstvo na lokalni ravni sploh ni povezano z idejo stranke. Ljudi se ne preverja. Če se kasneje izkaže, da nastajajo problemi, pač naredijo notranjo čistko,« pravi naša sogovornica.

Tako se lahko za problematično za stranko izkažejo z nenavadnimi krediti in čudno obnovo hiše v Murglah obremenjena Simona Dimic, nekdanji član SD in LDS Milan Cvikl, ki je svojo knjigo prepisal z Wikipedije, ali pa poslanec SDS Branko Marinič, ki ni plačeval položnic, ter podpredsednica stranke SDS Sonja Ramšak, ki na obtožbe, da ne plačuje stanovanjskih stroškov, odgovarja, da za to ni sama kriva. V strankarskih vrstah se nabirajo ljudje raznorodnih kakovosti. »Ko gre za pomembne funkcije, se stranke še trudijo preverjati ljudi, da jim ne bi koga podtaknili,« pravi drugi naš sogovornik, nekdanji poslanec v mandatu 2004–2008, ki ni želel biti imenovan. »Včasih pa se kdo tudi izmuzne. V stranki ne morejo vsakega poznati, zato se zanesejo na oceno tistih, ki ljudi predlagajo. V Sloveniji pa vlada tudi posebna filozofija, da bolj kot si zvit, višje lahko sežeš.« Najboljši vpogled v dogajanje, pravi naš sogovornik, bi dobili, če bi prišli po volitvah, lokalnih ali državnozborskih, pogledat v štabe tistih strank, ki so dobile največ glasov oziroma ki so bile na volitvah uspešne. »Tedaj vse kar vrvi. Naval na kljuke pisarn je neverjeten. Takrat je stranka pred veliko preizkušnjo. Bo postala interesno združenje ali bo ohranila svojo strankarsko linijo?« Naš sogovornik je potrdil, da stranke večinoma poskrbijo tudi za osnovno eksistenco svojih ljudi, kadar so ogroženi, vendar ne gre za to, da bi se v stranke množično zatekali tisti, ki jim sicer v življenju ne gre. Ocenjuje, da »se večina članov ne včlanjuje v stranke zaradi neposrednih koristi, precejšen del pa vendarle računa na to«. »Če jo stranka na volitvah dobro odnese, dobijo občutek, da morajo nekaj dobiti v zameno za svojo pripadnost,« pravi. »Tedaj zahtevajo svoje.«