Izgovor, da nekdo na sporni tekmi ni igral (je pa istočasno stavil proti sebi in svoji ekipi), je lahko le pravljica za otroke. Staviti velik denar proti sebi in hkrati ne imeti možnost vplivati na igrišču na to, da bi zares izgubil, je približno tako, kot če bi že vnaprej vrgel denar skozi okno. A druga možnost je seveda imeti sposobne soigralce (sostavničarje), ki bodo namesto njega opravili umazan posel in mu omogočili lahek zaslužek. Če gre vsaj delno razumeti (kar pa sicer ne opravičuje njihovega dejanja!) tiste športnike, ki mesece in mesece ne dobivajo plač, da si s stavami skušajo vsaj začasno reševati eksistenco, je toliko bolj nelogično, da se med domnevnimi grešniki znajde športnik tipa Nikola Karabatić, ki na leto s plačo in sponzorskimi pogodbami zasluži milijon evrov. A očitno so se tudi največji, najuspešnejši in najbogatejši pripravljeni – in to še na nelegalen način – prodati za »kikiriki«...
Stave in stavnice so obstajale, obstajajo in bodo obstajale, dokler bo obstajal tudi šport. Različni pravilniki, členi v pogodbah in podobne zadeve ne bodo nikoli izkoreninili velikega športnega zla. Edini način, da se to zlo vsaj delno omeji, so zelo rigorozne (neusmiljene) kazni za tiste, ki se jih ujame z roko v kozarcu marmelade. V opomin drugim, da jim kaj takšnega ne bi padlo na pamet. Toda ali je to sploh mogoče doseči? Kajti mamljivost dobrega zaslužka na zelo lahek način je pač prevelika. In tudi če te sposoben odvetnik brez prask izvleče iz te godlje, velik madež ostane za vedno. Tudi slava je pač hitro pokvarljivo blago, mar ne?
