V današnjem Dnevniku lahko preberete intervju s pisateljem Brankom Gradišnikom, v katerem je na vprašanje, kako je videti Slovenija od daleč in kako po vrnitvi, odgovoril:

"Ko odideš v tujino, skušaš čim manj misliti na Slovenijo, sam ne berem naših časopisov. Ker Slovenija je tako do konca zamehurjena, da si Slovenci ne morejo niti predstavljati, v kakšnem dreku živijo. Z izjemo Ljubljančanov, Janković je naredil iz Ljubljane čudež. Speljal projekte, ki jih Kardelj ni mogel. Vsaka čast mu. Seveda pa so, kot pravi Voland v Mojstru in Margareti, ljudje ostali enaki. Na Portugalskem, kjer naj bi bili v krizi, ljudje ne pljuvajo drug drugemu v krožnik, pa tudi glavni kuhar ne ščije v lonec. Portugalci si pomagajo, veliko denarja prihaja od zdomcev in iz nekdanjega imperija. Ne čutiš te opresije, tihe grožnje z odpuščanjem, čeprav so tam v recesiji dlje kot mi. Prijazni so, pa nisem hodil v fraku naokoli. Tukaj pa sem doživel tri nahruljenja prvi dan."

Preberite intervju Naši družbi je uspelo združiti najboljše od socializma in kapitalizma

Kaj o "zamehurjenosti" Slovencev mislite vi? Menite, da je v tujini veliko bolje, imate morda tudi kakšne izkušnje s tem? Je Janković res iz Ljubljane naredil čudež?

Vaše komentarje še naprej zbiramo na Dnevnikovi facebook strani in jih objavljamo na spletu.

Komentarji s facebooka:

Amalija Grosar: Glede na to, da živim na deželi in spremljam, kar se dogaja po Sloveniji in v tujini, bi rekla, da ne. Ja, mogoče za nekatere, za večino pa ne. Z velikimi trgovskimi centri jo je še uničil. Kar bi bilo pa res nujno, avtobusna postaja je že skozi enaka, odkar se spomnim.

Dušan Sadar: Prav je, da si postavimo ogledalo. Preveč idealizirana podoba deželice na sončni strani Alp, preveč trepljanja po diplomatskih ramah. Vse to in še več za ceno, ki jo plačujemo in jo bodo plačevali naši otroci.

Damir Lumis Zorčič: Kar se Jankovića tiče, ne morem podati mnenja, lahko pa z dušo in telesom pritrdim temu komentarju. Kadarkoli pogledamo na našo domovino iz razdalje, se redko zgodi, da mi to polepša dan. Razdvojenost naroda, apatija, nevoščljivost, večne vojne med belimi in rdečimi, vrtičkarske bitke na vseh področjih. Res je v tujini drugače, ljudje si med seboj pomagajo, pa tudi, če se ne strinjajo med seboj glede politike, vere ali drugih neumnosti, to jim sploh ni pomembno. ODNOSI med ljudmi so drugačni od slovenskih. To, da Slovenci res nismo ravno za v zgled pa se odraža na vseh podorčjih politike in gospodarstva, ljudje pa še vedno s prsti kažejo drug na drugega, namesto, da bi res enkrat že pozabili na tako otročje obnašanje, zavihali rokave in se lotili dela, ter stavri spravili v red kot so to naredili Islandci. Samo v razmislek, Slovenija je z naravnimi viri daleč med nabogatejšimi državami na svetu, zakaj torej dopuščamo, da nam drugi to kradejo in se na račun tega bogatijo medtem pa revni postajajo še bolj revni in nenazadnje se potem ljudem odreka še tiste zadnje socialne varščine, ki pa tako ali tako nikoli niso bile dovolj za preživetje ene družine. Nikjer na svetu še nisem srečal ljudi, ki bi hodili delati in bili po pol leta brez plače, nikljer na svetu nisem srečal ljudi, ki bi jim vlada pobrala vse kar imajo in socialno ogrožene ljudi še bolj potisnila v bedo pa bi ti ljudje obenem to samo spremljali in največ kar bi si drznili narediti je to, da jamrajo. Tega res ni nikjer drugod po svetu, nikjer!

Gordan Čuka: Žal je res ... ni kaj dosti dodati, razen to, da se iz dneva v dan trudiš "ne bit zamehurjen".

Dušan Sadar: Danes sem nekje zasledil izraz , da se pri nas razrašča "moralna gangrena". Hud izraz, vendar je o tem pisal že Lav Trocky. Ne glede na zgodovinsko vrednost njegovih spisov bi rad povdaril, da nam v slovenski družbi primankuje kritične distance, ali pa so razpravljalci preveč odmaknjeni od javnih medijev. V toliko je "zamehurjenost" odlična prispodoba duhovnega vakuuma, implozije vrednostnega sistema. Temu ni težko najti protivtež. Da bi jo dosegli, potrebujemo intelektualni zagon, osvobojen vsake sle po elitizmu. Tu je pa hkrati paradoks slovenskega intelektualizma, kot produkta določenega modela izobraževanja.

Damir Lumis Zorčič: Gordan, kot je rekel mojster Joda v Vojni zvezd; ne poskušaj, ampak stori. Poskušajo taki, ki se že takoj bojijo neuspeha. Pa kaj, če prvič ne uspe, se pobereš in greš dalje, in bolj kot si na poti vztrajen, močnejši postaneš. ;-)