Kaj pa sicer, so biografske knjige trenutno vroče žemljice in zakaj jih sploh radi konzumiramo? Omenjeni sogovornik je prepričan, da smo vsi po malem voajerji in radi pogledamo v zakulisje življenja znanih ljudi. "Pri uspešnežih mnogi upajo, da bodo izvedeli, kaj človek potrebuje za uspeh in srečo v življenju, pri zločincih, kakršen je bil Hitler, pa jih zanimajo njihove osebnostne lastnosti in družbene okoliščine, ki so jim omogočile vzpon."
Dobi jo lahko skoraj vsak
Direktor Cankarjeve založbe ter nasploh dober poznavalec založništva in knjigotrštva dr. Miha Kovač razkriva, da so biografije na globalnem trgu trenutno povsem avt, medtem ko je največ povpraševanja po mehkoerotičnih romanih. Dozdeva pa se mu, da biografije, kot sta Hitler Iana Kershawa ali Tito in tovariši Jožeta Pirjevca, pri nas kupuje predvsem starejša generacija, ki "želi svež pogled na polpreteklo zgodovino".
Sicer pa slovenski trg po njegovem mnenju premore malo tovrstnih del, ki bi bila takoj razgrabljena. "V svetovnem založništvu načeloma vlada prepričanje, da lahko vsaka medijsko izpostavljena osebnost prej ali slej dobi svojo biografijo, a seveda niso vse prodajno uspešne in zanimive. Imajo pa nekatere velike zvezde, kot je recimo David Beckham, v nasprotju z našimi znanimi osebnostmi, denimo Urško Čepin in Damjanom Murkom, tolikšen domet priljubljenosti, da se njihove biografije včasih dobro prodajajo, čeprav so napisane v siromašnem in dolgočasnem slogu." Kovač je prepričan, da bi si izmed živečih osebnosti trenutno pri nas biografijo zaslužile le kakšne tri. Imen ne želi razkriti, zagotovo pa to niso Borut Pahor, Milan Zver ali Danilo Türk, saj "enostavno niso tipi osebnosti, ki bi v Sloveniji imeli status zanimive figure, predvsem pa jim manjka karizme".
Bolje mrtvi kot živi
Vodja prodaje pri založbi Učila International Dominik Mrvar nasprotno ocenjuje, da njihova založba premore kar nekaj biografij, ki so zabeležile visoko prodajno uspešnost. Med takšne sodijo življenjske zgodbe nogometašev Lionela Messija in Zlatana Ibrahimovića, kitarista Rolling Stonesov Keitha Richardsa ter nazadnje računalniškega virtuoza Steva Jobsa. Slednja po mnenju Kovača v originalni verziji sodi v elitno druščino najbolj kakovostnih biografij, ker ponuja izjemno realistično podobo portretiranca. Jobs je, ko je že vedel, da umira, avtorju knjige Walterju Isaacsonu menda zaukazal, da ga mora opisati takšnega, kakršen v resnici je, z vsemi plusi in minusi. Najbrž bi le malo živečih ljudi privolilo v takšen pristop, saj vsakdo želi o sebi imeti le najboljšo sliko. "Prav zato dobre in objektivne biografije brez negativnih in pozitivnih predsodkov o figurah, ki so močno vplivale na zgodovino, kot sta Hitler in Tito, nastajajo šele dolgo po tistem, ko so te že umrle."
Tine Logar, ki je med drugim uredniško stal za delom Tito in tovariši, se sicer zaveda, da je za celosten prikaz življenja nekega posameznika potrebna časovna distanca, saj velja, da je globinski vpogled v življenje in delo nekoga mogoč šele 50 let po smrti, a verjame, da je mogoče častitljivo stare osebe, ki so v javnosti pogosto izpostavljene in zato o njih nastaja veliko pričevanj in dokumentov, prav tako dostojno portretirane še za časa njihovega življenja. Ena takšnih je prav gotovo britanska kraljica Elizabeta II.
Ko je intervju prekratka forma
Pisatelj in novinar Tadej Golob je zagovornik prvoosebnih biografij, v katerih protagonist sam pripoveduje svojo zgodbo. "Tiste, v katerih avtor ugiba, kaj je biografiranec želel povedati in kaj mislil, so lahko sicer zanimive, a neprepričljive." Sam je bralcem ponudil oris življenjske zgodbe glasbenika Zorana Predina in nekdanjega košarkarja Petra Vilfana. Slednji ga je omrežil med intervjujem za Playboy, kjer je izkazal izjemen spomin za detajle in čut za podoživljanje dogodkov. "Ne glede na to, koliko sem ta intervju daljšal in skušal vanj spraviti vse zanimivosti, je zunaj ostalo še ogromno dobrega materiala. Poleg tega pa sem že kot otrok spremljal njegovo igranje košarke in oboževal njegov slog. S Predinom je bila zgodba precej podobna."
Enotnih kriterijev, kdo si "zasluži" svojo biografijo, seveda ni, temveč pisci običajno sledijo povpraševanju. Mrvar ima enostaven recept: "Kupcem vedno ponujamo najbolj aktualno čtivo domače in tuje produkcije." Pred nedavnim je trg zasula kopica biografskih del v glavni vlogi s športnimi liki. Poleg že omenjenih so se bralcem v izložbo postavili še denimo Dejan Zavec, Lance Armstrong, Tomaž Humar, Brane Oblak in mnogi drugi. Golob je prepričan, da športniki v tem pogledu niso idealno "blago" le zaradi visokofrekvenčne popularnosti, temveč tudi, ker imajo njihove kariere preprosto določljiv začetek in konec, kar ne velja denimo za igralce, pevce ali politike. Poleg tega pa so športni rezultati tudi objektivno merljivi.
Pikantno ali dokumentarno?
Tehtanje vrednosti biografije je seveda smiselno le v okvirih posameznega žanra, saj se moč zgodovinske biografije kaže predvsem skozi izpostavljanje dokumentov, še posebej tistih, ki so javnosti prvič predstavljeni, biografskih romanov, kakršen je Cavazza, po literarnih prvinah, medtem ko si bralci rumeno obarvanih izdelkov želijo čim več pikantnosti in poseganja v intimo. Nedavna tega je v ZDA izšla neavtorizirana biografija Elizabeth Taylor: There is Nothing Like a Dame, ki med drugim razkriva, da se je velika filmska dama s kasnejšim predsednikom Ronaldom Reaganom seksualno zapletla, ko ji je bilo komaj 15 let. Mnogim pa se takšen stil, podrejen taktu šokantnih podatkov, zdi neokusen.
"Če želi avtor zadovoljiti zahtevnejše bralce, mora biti sposoben vse zbrano vedenje zapakirati v konsistentno zgodbo, v kateri opisana oseba zaživi v vsej svoji človeški polnosti, z vsemi napakami in vrlinami, čustvi in razumom, uspehi in porazi. Prav tako ne sme izostati širši družbeni kontekst, ki vpliva na človeka in njegova dejanja," nekakšno splošno formulo le postreže Tine Logar.
Morda je tudi "prava", saj so Tito in tovariši, ki jih je uredil, veliko odmevnost dosegli ne le doma, ampak tudi v tujini. Knjiga je že izšla v hrvaščini, prevedena je tudi v italijanščino in bo v zahodni soseščini izšla naslednje leto, zanjo pa so interes pokazali tudi založniki v ZDA. Sicer pa v tujini za slovenske portretirance ni večjega zanimanja. Tadej Golob se je denimo dogovarjal za prevod Vilfanove biografije v enega od jugoslovanskih jezikov, a do realizacije ni prišlo.
