Junija je predsednik republike Danilo Türk, ki bo tudi slavnostni govornik na akademiji, društvo odlikoval z najvišjim državnim odlikovanjem, zlatim častnim znakom svobode RS, in sicer za dejavnost v preteklosti. Pogovarjali smo se s predsednico društva Ivanko Mulec Ploj, sicer glasbeno pedagoginjo, čelistko in nekdanjo odgovorno urednico glasbenega programa na Radiu Slovenija.
V čem je bila Glasbena matica Ljubljana v zgodovinskem kontekstu revolucionarna?
Glasbena matica je bila nekoč tako kulturno kot politično izjemno pomembna institucija, predvsem v obdobju, ko so se prebujali slovanski narodi. Poskrbela je za prve začetke zavedanja slovenske glasbene kulture. Na našem območju ni bilo slovenske glasbene institucije, imeli smo tuje skladatelje, orkestre, matica pa je z ustanovitvijo leta 1872 to prakso presekala. Začeli so izdajati slovenske skladbe, zapisovati slovensko ljudsko bogastvo, dvajset let pozneje so ustanovili mešani pevski zbor, ki je potem slovensko umetnost udejanjal. Leta 1922 je v matici začel delovati tudi orkester, to je bil sploh prvi slovenski orkester. Po zgledu ljubljanskega društva so pozneje matice ustanavljali tudi v Trstu, Mariboru, Celovcu, Novem mestu. Poleg področij vokalne in orkestrske glasbe je bila Glasbena matica pomembna tudi v glasbenem šolstvu, ki ga je utemeljil prvi ravnatelj Fran Gerbič. Danes te pomembne gospode srečamo na aleji slavnih na Vegovi ulici pred našo stavbo. Med najpomembnejšimi je bil Matej Hubad, zborovodja in skladatelj, ki je delovanje matice ponesel onstran slovenskih meja. To je bila prva pomembna institucija, ustanovljena z donacijami zavednih kulturnikov, šele pozneje je delovala z državno pomočjo.
Mislim, da gre za tako pomembne prelomnice v naši kulturni zgodovini, da se jih moramo zavedati. Ko smo za letošnji jubilej povabili k sodelovanju kulturne in znanstvene institucije v Sloveniji, so se odzvale vse po vrsti. Vedno bolj bo pomembno, da bomo drug drugega spodbujali; smo majhen narod, a bogat z glasbeno zgodovino: imamo muzikološki in glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, v NUK pa hranijo tudi notni arhiv naše Glasbene matice.
Prvotni naboj Glasbene matice je razvodenel med kulturnim molkom v času druge svetovne vojne. Čemu?
V zgodovinskih zapisih nisem zasledila natančnega razloga, zakaj je delovanje društva takrat zastalo. Ostal je samo pevski zbor. Vse formacije znotraj društva, od glasbene šole do orkestra, so pristale pod državnim okriljem. To ni bil čas, naklonjen zasebnim ustanovam, tudi denarja oziroma mecenov ni bilo več. Bil je čas vsesplošnega podržavljanja.
Glasbeno matico so ponovno obudili leta 2005 ter z denacionalizacijskim postopkom pridobili nazaj društvene prostore, odvzete s podržavljanjem. Kako jih upravljate?
Ko so se člani pevskega zbora zavedli, da je lastništvo Glasbene matice tudi v materialnih dobrinah, so staknili glave in začeli denacionalizacijski postopek za stavbi v Vegovi in Gosposki ulici v Ljubljani, kjer sta bili srednja glasbena šola in del Akademije za glasbo. Postopek je vodil Anton Vengušt, vsebinsko pa je društvo ponovno postavil na noge Jože Humer. Trma Vengušta in njegovih somišljenikov je pomagala, da je društvo pridobilo prostore nazaj, posledično pa je tudi srednja glasbena šola oziroma sedanji konservatorij dobil nove prostore, ki so jih dejansko potrebovali.
Ko sem leta 2010 prevzela mesto predsednice, sem razmišljala, kaj bi s stavbama - vendarle gre za 1500 kvadratnih metrov prostorov v središču Ljubljane - in sem na ministrstva poslala ponudbo. Odzvalo se je takratno ministrstvo za visoko šolstvo, tako da od jeseni 2010 gostimo nekaj oddelkov Akademije za glasbo. Za to prejemamo najemnino, s katero potem financiramo delovanje našega društva.
Ste izvedli ves program, ki ste ga napovedali ob jubileju?
Morda smo si zadali celo preveč ambiciozen program, a smo izpeljali skoraj vse. Edini neizveden dogodek je oratorij Irenej Friderik Baraga, ki bi moral nastati v sodelovanju s konservatorijem za glasbo iz Novega mesta, a se je v tem času zamenjalo vodstvo, tako da ga bomo izvedli pozneje. Njihov prejšnji ravnatelj Aleš Makovac je po novem naš zborovodja, oratorij bomo pripravili tudi z našim pevskim zborom.
Eden najpomembnejših dogodkov je bila izvedba Povodnega moža, sto let stare partiture Viktorja Parme, in sicer z ljubljansko Opero in našim pevskim zborom junija na Kongresnem trgu, za protiutež pa smo slišali tudi novo partituro skladateljice Tadeje Vulc Stara Ljubljana. Sodelovali smo s Slovensko filharmonijo in izvedli noviteto skladatelja Lojzeta Lebiča, tudi s Festivalom Ljubljana, s katerim smo skupaj organizirali glasbene delavnice za otroke in mlade. Sadove je rodilo tudi sodelovanje z Mednarodnim orkestrom Maribor MIO 2012, prek katerega smo ime Glasbene matice širili tudi v Evropo. Prejšnji konec tedna se je s koncerti v Lendavi, Mariboru in Ljubljani našemu jubileju poklonil tudi Simfonični orkester RTV Slovenija. Skratka, širimo amatersko dejavnost, letos pa so nam v pomoč tudi profesionalne institucije.
Niso pa vsi vaši dogodki amaterski, denimo koncerti samospevov, kajne?
Res je, žal pa je te dni ponovno odpadel recital z odlično sopranistko Bernardo Bobro, kot že spomladi. Nam je pa ob slovenskem kulturnem prazniku uspelo organizirati večer samospevov z velikima umetnikoma Marcosom in Bernardo Fink v SNG Opera in balet Ljubljana. Sicer pa smo se za ciklus samospevov odločili, ker ves čas iščemo nezapolnjene niše, in samospev v slovenskem glasbenem prostoru nedvomno manjka. Prepričana sem tudi, da smo sploh prvi, ki smo začeli organizacijo otroških delavnic, denimo v času letošnjih krompirjevih počitnic imamo skupino polno. Vedno z organizacijo koncerta nagradimo tudi naše in tuje pevske zbore, ki zmagujejo na mednarodnem tekmovanju in na državnem tekmovanju Naša pesem v Mariboru. Gostimo tudi najboljše otroške in mladinske zbore iz pevskega tekmovanja v Zagorju ob Savi. Koncerti so posebej za mlade pevce vedno velik izziv, povabimo jih v Slovensko filharmonijo, kar je zanje praznik.
Ste dobili kakšna posebna sredstva za praznovanje jubileja?
Ničesar nismo dobili v ta namen, za vse dejavnosti smo črpali iz dohodka najemnine, res pa je, da smo vse zaloge, kar smo jih imeli, letos porabili. Poleg številnih koncertov smo pripravili tudi dve razstavi. Razstava Andante - Allegretto je od tega četrtka odprta v NUK, pripravili pa smo še eno razstavo v galeriji Alkatraz, in sicer septembra ob 120-letnici našega mešanega pevskega zbora.
Kdaj boste odprli spominsko sobo skladatelju Blažu Arniču?
Tega še ne vem natančno, ker je to v domeni Mestnega muzeja Ljubljana. Mislim, da so ta hip glede zapuščine še v dogovorih s svojci, vem pa, da naj bi v muzejsko sobo postavili Arničev klavir. Prostor smo pripravili v eni od učilnic na Vegovi, kjer sicer poučujejo samospev.
Imamo čez petintrideset sob oziroma učilnic in že v začetku mi je bilo smešno, da na vratih piše denimo soba št. 2. Imamo pa Lajovičevo in Hubadovo dvorano, kar je bil začetek mojega razmišljanja, da bi vse prostore poimenovali po velikih slovenskih glasbenih osebnostih. To se mi zdi dolgoročna investicija, ki pa ni tako zelo draga. To ne bodo hermetično zaprti muzejski prostori, ampak učilnice, ki bodo živele in dihale z glasbo in glasbeniki.