Ko smo se pogovarjali v enem izmed ljubljanskih lokalov, je preživljal še zadnje dni dopusta v domovini, te dni pa je najverjetneje nekje na Arabskem polotoku, od koder ga lahko pot zanese tudi v Sirijo, saj vojaško posredovanje v tej državi ni izključeno.

Ko sva se dogovarjala za intervju, ste takoj povedali, da se ne želite izpostavljati z imenom in priimkom, prav tako niste pristali na fotografiranje obraza. Je to vaša osebna odločitev ali navodilo nadrejenih?

Njihova in moja. Sam pravim, da si moraš vedno pustiti odprta vrata. Nikoli ne veš, kaj te čaka. Imam svoje ambicije, saj veste, tisto, kar te žene naprej in kar bi rad počel v življenju. Diskretnost je v mojem poklicu zelo pomembna, zato je bolje, da pri tem tudi ostane. Prav tako obstaja tihi dogovor, da se o delu ne govori. Ni dokumentov o molčečnosti, so pa, recimo temu, pravila vojaške etike.

Lahko poveste kaj več o svojih ciljih?

Področje zagotavljanja varnosti je najbrž preširok pojem, ki bralcu ne pove veliko.

Ste lahko bolj konkretni?

Gre za delo za zasebne ali državne družbe. Ta želja se mi je porodila v Afriki. Še med študijem sem tam delal kot prostovoljec, potem pa sem dobil službo pri Združenih narodih. Spoznal sem nekaj zanimivih ljudi, ki so mi svetovali, kako naj pristopim k stvari, da bi lahko nekoč opravljal želeni poklic. Predvsem glede izkušenj, da bi imel čim boljši dosje. Pričakoval sem, da si bom vojaške izkušnje lahko pridobil v slovenski vojski, a sem se zmotil, tako da sem začel iskati službo v tujini. Prijavil sem se na vse, kar je možno. Dobil sem pripravništvo v službi, ki se ukvarja z odkrivanjem določene vrste kaznivih dejanj v javni upravi, hkrati pa še naprej iskal primerno zaposlitev. Potem se mi je, kot bi padla z neba, ponudila priložnost v tujski legiji. Čeprav, priznam, sem se prej tudi sam spraševal, kdo je tako nor, da se sploh pridruži takšni organizaciji. Zadnji teden pred odhodom sem bolj prebedel kot prespal, vendar nisem hotel popustiti, že zato, ker sem si rekel, da grem. Po prihodu sem bil pozitivno presenečen: je težko, še vedno je to rustikalna organizacija, še vedno jih "fajn fašeš", so pa profesionalci. Trening, trening, trening - ponavljati, ponavljati, ponavljati. Ves čas se učiš česa novega, znati pa moraš vse.

Diplomirali ste in vpisali magisterij. Vmes ste bili v Afriki, kasneje ste delali za zasebno družbo, tudi v Siriji in Iraku, kjer ste bili zadolženi za ocenjevanje ogroženosti. Kot pravite, ste vedno sledili svojim ciljem.

Ne gre za delo, kot ga lahko vidite v ameriških filmih. Si svetovalec s področja varnosti. Na primer: kakšna verjetnost obstaja v določeni regiji Iraka, da neki družbi ugrabijo inženirje. Lahko bi temu rekli tudi zavarovalništvo. Delaš za zasebnike, ocene pa prodajaš na primer angleški vladi ali ameriški administraciji, načeloma vsakomur, ki ga zanima delovanje v določeni državi.

Slovenska vojska vas ni nikoli zanimala?

Svetovali so mi, naj grem v specialno enoto. In? Slišal sem, da so dobri, ampak to je tako, kot bi postal nogometni igralec v prvi ligi. Treniral bi, prave tekme pa ne bi odigral. Nisem za to v športu. Ne govorim toliko o tekmovalnem duhu, ampak o tem, da lahko stojim na tistem igrišču. Da igram proti nekomu. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da si slovenski risi ne zaslužijo pohval za svoje delo.

Kaj je za vas igrišče?

Zavohati želim vonj smodnika, pa ne samo na poligonu. Da spoznam občutek, kako je biti zunaj, na nalogi oziroma misiji. Od vedno sem si želel razumeti, zakaj ljudje silijo v konflikte, kaj nas žene, da primemo za orožje, kaj je to bolečina, kaj pomenita žalost in strah. Gre za stvari, o katerih sem študiral, ki pa jih iz udobnega pisarniškega stola ne bi mogel razumeti. Tak način razmišljanja me je zasvojil v Afriki.

Kaj ste doživeli v Afriki?

Veliko. Ko smo bili v pisarni, se je nedaleč stran začelo streljanje. Prišli so ljudje iz varnostne službe, nekakšni pogodbeniki OZN. Zaprli smo računalnike, vzeli dokumente in se spustili v klet, kjer so nas že čakala terenska vozila, s katerimi smo se umaknili na varno.

Kdaj ste prvič držali orožje v rokah?

(smeh) Najbrž še kot otrok, kakšno zračno puško. Prvič sem streljal z očetom na strelišču, ampak tega je bilo malo, bil je lovec in mi je hotel pokazati, kako se strelja.

Vas orožje spremlja vse življenje?

Da, čeprav nikoli nisem bil kakšen navdušenec nad orožjem. Kot otrok se nisem igral s plastičnimi pištolami, zdaj je orožja še preveč. Pred prihodom domov mi je brat predlagal, da bi šla kdaj na strelišče streljat glinaste golobe, pa mi potem ni bilo do tega. Mogoče sem drugačen od drugih. Ko sem v tujski legiji, dam vse od sebe, sem profesionalec in to je služba, ki jo z veseljem opravljam. Če pa me v prostem času v Franciji kdo vpraša, ali sem pripadnik legije, ne bom prikimal. Zanimivo, če te srečajo v uniformi in vidijo značko, se ti tako mlajši kot starejši zahvalijo, ker služiš Franciji.

Kaj ima Francija od tujske legije?

To je čudovito in poceni sredstvo, s katerim lahko uresniči svoje zunanjepolitične cilje. Tiste, ki se dosegajo s trdo roko, s topovi, ne z maslom.

Ne gre torej toliko za mirovne operacije?

Edino, kar je tujska legija v preteklosti naredila narobe, in administracija to danes odkrito priznava, je odhod regimenta v Sarajevo med jugoslovansko vojno. Ne moreš na takšno območje poslati enote, ki je izurjena za boj. Na vsakem usposabljanju okoli tebe samo poka, in tak vojak ne bo samo patruljiral in miril. Ti si tam zato, da narediš prostor za druge. Ti si tisti, ki bo prvi prišel na krizno območje. Bojna in mirovna operacija sta različna koncepta.

Dejali ste, da ste hoteli izkusiti pravo bojišče, strah in bolečino. Razmišljate o trenutku, ko boste prvič nekomu vzeli življenje?

O tem razmišljam vsak dan. Tudi pripravljajo me na ta dogodek vsak dan. Spomnim se, ko sem bil prvo uro pri slovenski vojski. Inštruktorja je zanimalo, ali vemo, kaj je srž našega poklica. Vse mogoče smo mu našteli, vendar pravega odgovora ni slišal. "Osnova in smisel vojaka je, da ubija," je povedal. Ne mine dan, da ne bi razmišljal o smrti. Težko je odgovoriti na takšno vprašanje, zato se mu tudi izogibam.

Ko človek bere intervjuje z bivšimi legionarji, vsi poudarjajo, da po takšni izkušnji nikoli več nisi to, kar si bil. "Ko sem ubil prvega človeka, nikoli več nisem bil Srečko" smo na teh straneh pred leti naslovili intervju s slovenskim legionarjem.

Zase bi to lahko rekel že zdaj. Prej sem bil "divji" sto na uro. Punca mi je rekla, da tako umirjen, kot sem zdaj, nisem bil še nikoli. Zdi se mi tudi, da se bolj razumno obnašam.

Za legijo ste se odločili zaradi izkušenj, ki vam bodo pomagale pri nadaljnji poklicni karieri. Mit o tujski legiji pa govori, da se večina za to službo odloči zaradi težav doma, ločitve, kriminalne preteklosti...

Med nami je zelo malo bivših kriminalcev. To so bolj medijske vsebine, ki sledijo senzacionalizmu in neki stari tradiciji. Zakaj pa je bila ustanovljena tujska legija? Po napoleonskih vojnah se je v Franciji gnetlo plačancev, ki so kralju Filipu delali preglavice. Ker je bilo tudi veliko kaznjencev, je ustanovil legijo in jih poslal v tujino, kjer naj bi služili Franciji. Ponudili so jim vislice ali Alžirijo.

Ko danes vstopaš v legijo, te naprej preverijo pri Interpolu.

Vse ti vzamejo, prstne odtise, šarenico... Ko v Aubagnu, blizu Marseilla, opraviš vse teste, greš na razgovor v "gestapo", ki traja nekaj ur. Tam te varnostna služba postavi pred dejstva. Odgovarjati moraš na primer z da ali ne. Če odgovoriš z ne vem, boš delal sklece. Sicer pa moraš biti tudi konkreten o tem, kaj si počel in kje si bil v zadnjih petih letih.

Kako gledate na fizično obračunavanje s podrejenimi?

Načeloma sem proti uporabi nasilja, če pa je na enem mestu toliko različnih kultur, takšna organizacija drugače niti ne more funkcionirati. V majhni enoti sobivajo različne narodnosti in načini razmišljanja. Rusu ne moreš dopovedati z lepo besedo, ker je vajen avtoritarnosti in dejansko razume samo skozi bolečino. Če hočeš vladati, moraš biti avtoritaren.

Držijo informacije, da je v tujski legiji vedno več Rusov?

Veliko jih je. Največ legionarjev prihaja iz držav, kjer se soočajo z ekonomskimi težavami. Med vojno na primer jih je veliko prišlo iz Jugoslavije. Srbov je še danes veliko.

Slovencev?

V mojem regimentu nas je nekaj. Razumemo se odlično in vsi so izjemni fantje. Slovence imajo zelo radi in nas cenijo, predvsem zaradi našega značaja, ker se znamo potruditi in smo pridni. Preden ti naročijo, je že narejeno.

Če hočeš v tujsko legijo, se lahko prijaviš kar na spletu.

Internet ponuja zgolj osnovne informacije. Če imaš dodatna vprašanja, lahko pišeš na njihov naslov in informacijska služba ti bo v nekaj dneh odgovorila. Če pa hočeš postati legionar, moraš prestopiti prag te institucije. Ko sem opravil zdravstvene preglede, so me čez nekaj dni poslali v Aubagne, kjer opravijo prvo selekcijo, preverijo, ali si sploh sposoben za takšno službo: tek, sklece, doživljati začneš prve pritiske... Pravo urjenje sledi v Castelnaudaryju blizu Toulousa, kjer sem preživel pet mesecev, od tega en mesec na tako imenovani farmi. Gre za stare kmetije, na katerih se usposabljajo prostovoljci. To je pa... No, če pogledam nazaj, takrat res nisi pripravljen na to, kar te čaka. Štiriindvajset ur na dan kričijo nate, francoskega jezika ne razumeš, tako da jih vsakič tudi "fašeš", nenehno si lačen, utrujen... Gre za takšno spremembo okolja, da se vprašaš, ali si z lune padel v pekel. Ko končaš usposabljanja, razglasijo rezultate, na osnovi katerih lahko izbiraš, kje boš nadaljeval. Ponavadi že obstaja tihi dogovor, da se pet najboljših preseli v elitni regiment padalcev, v katerem sem trenutno.

Koliko časa ste že pri tujski legiji?

Še vedno sem med zelenci.

So vam dodelili francosko ime in priimek?

Ne. Ko so me vprašali za spremembo imena, sem jim izrecno povedal, da tega nočem. Čeprav sem bil v dvomih, ali je to pravi odgovor, saj te lahko že za najmanjšo stvar odpustijo.

Dokumente so vam vzeli?

Na začetku, da. Vse dokumente. Ko preverijo, ali si res to, za kar se predstavljaš, in ali si brez prekrškov, ti naredijo nekakšen duplikat, RSM, in ko dobiš ta papir, ti vrnejo tudi dokumente. Zdaj imam dva potna lista: slovenskega in francoskega, ki pa ga hrani legija. Ko grem na misijo, sem Francoz, torej pod zaščito francoske administracije. Nisem pa dvojni državljan. Sem Slovenec.

Torej ste se v Slovenijo vrnili brez težav?

Da, ker imam duplikat oziroma sem preverjen. Fantje, ki še nimajo takega statusa, ne smejo zapustiti Francije. A jim to uspe po drugih kanalih, tudi brez dokumentov. Navsezadnje smo usposobljeni za to, da nas nihče ne najde.

Je veliko takih, ki so brez duplikata?

Ogromno. Niti Francozi ga nimajo.

Torej večina legionarjev ne more zapustiti Francije?

Uradno. Dokler nisi "RSM", tudi nimaš svojih dokumentov. Hrani jih nekakšen birokratski organ. Vendar se legionarji znajdejo na različne načine, tudi s ponarejanjem dokumentov.

Ali nadrejeni izpustijo na primer tujega legionarja brez duplikata, ki bi se za počitnice rad vrnil v domov?

Nadrejenim na primer pove, da gre na počitnice v Pariz, saj brez duplikata ne sme zapustiti Francije, potem pa se izmuzne domov. Zakaj je spreminjanje imen še vedno tako aktualno? Enim je to všeč, drugim, Poljakom in Rusom na primer, pa pride prav, saj jih lahko organi pregona v domovini zaprejo, če izvohajo, da so legionarji. Za Slovence to ne velja.

Prej sva govorila o fizičnem nasilju. Kako pa je s psihičnim nasiljem?

Tega je največ. Fizično se utrudiš, a po štirinajstih dneh ti je že vseeno oziroma se navadiš. Med osebjem v Castelnaudaryju je veliko takih, ki so ga v regimentih hudo polomili. Zaradi težav jih noben regiment ne bo vzel nazaj, in na koncu postanejo inštruktorji. Za takega človeka ni lepšega. Ko zaspiš, te zbudi, sledi malo plazenja in sklec, kar še nekako preživiš, nakar pridejo udarci. Najraje imajo tiste, ki jih najbolj boli in se najbolj zvijajo. Splača se stisniti zobe, ker samo iščejo način, da te zlomijo. Vendar bi bilo napak trditi, da se to dogaja iz dneva v dan.

Že nekaj časa ste v najelitnejšem regimentu padalcev. Kako dolgo boste še vztrajali?

To so zame najboljše reference. Obstajajo skavti podjetij in organizacij državne varnosti, ki plačujejo regimentom za informacije o osebju, ki ne namerava podaljšati pogodbe. V bistvu kupijo dosje posameznika, tako da regiment s tabo tudi zasluži. Ko po petih letih stopiš skozi vrata, te skavti že čakajo. Moj dosje mora biti čim boljši.

Koliko let morate preživeti v legiji?

Pogodbo imam sklenjeno za pet let. Vendar te že prej vprašajo, kakšne načrte imaš, in glede na to ti lahko tudi prekinejo določena usposabljanja, sploh tista najdražja. Ta čas je še prezgodaj govoriti o podaljšanju ali prekinitvi pogodbe. Za to bo še dovolj časa.

Vaje ste imeli samo na Korziki?

Ne, po vsej Franciji. Vedno je ena četa v pripravljenosti. Pred hišo, v kateri prebivaš, stoji kontejner z opremo, in če zazvoni alarm kjerkoli na svetu, so fantje v dveh urah že na letalu.

V kakšnem razponu se gibljejo plače?

Ko sem doma, okoli dva tisoč evrov, na misiji pa odvisno od koeficienta.

Kje vse ste bili doslej?

Tega ne smem povedati.

Gre predvsem za bivše francoske kolonije?

Predvsem. Samo Slovenci smo tako brihtni, da gremo v Afganistan ali Čad. To je čista izguba za državo. Na Kosovu nam je še nekako uspelo upravičiti prisotnost. Druge države gledajo predvsem na svoje investicije. Velike države ščitijo svoje zunanjepolitične cilje. Ker gre politika z roko v roki z investicijami, je treba te včasih zavarovati tudi z orožjem.

Za sedanje generacije legionarjev pravijo, da gre za "playstation generacije". Upokojeni legionarji z naših koncev kot pomembno izkušnjo navajajo služenje vojaškega roka v JLA. Kakšne so bile vaše izkušnje?

Slovenska vojska. Opravil sem strokovno usposabljanje, pomembna izkušnja je bil tudi študij.

Kakšno je vaše mnenje o slovenski vojski?

Dobri so, vendar za legijo te izkušnje niso dovolj. Marsikdo tega pritiska ne bi zdržal. Svet tukaj je popolnoma drugačen. Vojaškega poklica si nikoli ne bi tako predstavljal. Način delovanja je tako nestandarden. Še Američani se čudijo našim specialnim enotam.

Nekdanji pripadnik tujske legije Robert Markuš, ki je svoje izkušnje opisal tudi v knjigi Borci brez preteklosti, je legionarje označil za priznane in vrhunsko dresirane pse. Je tujska legija najboljša vojska na svetu?

Sam ne bi uporabil tega izraza, ker najboljša vojska ne obstaja. Biti s srcem pri stvari, ko se boriš zase ali za svojo družino, je najmočnejše orožje. Pustimo usposobljenost ob strani. Bi pa omenil Izraelce. Imajo največ konfliktov, najboljšo opremo in borijo se za preživetje.

Za koga se vi borite?

Zase in za prvega ob moji rami. Ker vem, da bo tudi on dal zame vse.

Ranjencev, mrtvih in orožja ne puščate za seboj. To je eno izmed pravil.

Si niti ne bi upal. To je pruska šola. Bolj kot sovražnikov so se vojaki bali svojih nadrejenih.

Je veliko samomorov?

Ne, je pa ogromno dezerterjev. Predvsem za Francoze, ki lahko zaradi tega celo pristanejo v zaporu, ni lahko, težave imajo z iskanjem službe. Če si tujec, si pač odšel.

Vam je danes kaj žal, da ste si izbrali ne ravno najlažjo pot do želene zaposlitve?

Ne, ker vem, kaj bi rad. To je izziv. Velikokrat zavzdihneš, ampak te hitro mine. Težko se je recimo vrniti z dopusta, ko si enkrat tam, pa ni težav. Veliko stvari vidiš in spoznaš, vsa elektronika... Včasih je že kar filmsko.

Filmsko?

Da. Samo da v filmu ni nihče tako utrujen.