Urban Praprotnik velja v teh časih za glavnega protagonista rekreativnega teka v državi. Na seznamu varovancev, ki zaupajo njegovi strokovni pomoči, ima tri tisoč imen. Gre za bivšega srednjeprogaša in diplomanta Fakultete za šport. Od teka živi. In to od rekreativnega. Od poučevanja, svetovanja in organiziranja vadbe teka. Iztočnica za najin pogovor je bila, da si je naročil zeleni čaj. Tekači so tiste vrste bitja, ki življenje rada podrejajo teku v celoti. Vključno z napitki. "Da, redno pijem zeleni čaj. Je zdrav. Poln je andioksidantov. A pijem tudi kavico s sojinim mlekom. Kdo bi ocenil, da sem ekstremist in da mi tek pomeni vse. Nasprotno. V življenju je ogromno stvari, ki mi pomenijo veliko, ampak po zaslugi teka jih bolje čutim. Tek je pripomoček," odgovori in pokaže retorični talent, ki ga tekaški guru skorajda mora imeti. In nadaljuje: "Tek je kot voda. Ko odpreš pipo, voda steče. Tako kot je voda najboljša pijača, sta tek in hoja najboljši vrsti gibanja." Svoji tekaški mreži pravi "mreža tekaških prijateljev". Vodi skupinske treninge: "Ljubljanski maraton in te zadeve so dodatna motivacija, da človek teče. Ne treniramo zato, da tekmujemo, temveč tekmujemo zato, da bolje treniramo."

Tek za zahodnimi trendi

Sodobni tekaški rekreativec na deklarativni ravni ne poudarja rezultata. Obratno. Prej poudarja njegovo nepomembnost. A to je približno tako kot z vegetarijanci, ki si občasno privoščijo beljakovinski dan. Nadvse se ga veselijo. In na dan, ko časopisi objavimo listo sodelujočih na ljubljanskem maratonu ter njihove rezultate, prodamo zaznavno več izvodov. Ne glede na spletne objave. Papir je vendarle papir. In čas, v katerem človek preteče 10, 21 ali 42 kilometrov, si zasluži otipljivejši medij od digitalnega. A Urban Praprotnik tudi dodaja, da je čas relativen. In da je pomembno, da vsak najde svoje okvire, v katerih je ponosen nase.

Pripada generaciji drugega tekaškega booma pri nas. Po njegovem vedenju se je prvi dogajal v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, drugi se je začel v devetdesetih in še traja. Dušan Mravlje, slovenski ultramaratonec, je v vsakem primeru živ pomnik dogajanj konec sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. To so bili časi, ko je tek Slovencem znotraj širše domovine krepil sloves posebnežev. Na primer z akcijami, kot ko je dr. Srečko Bergant na stadionu ŽAK tekel 9 dni in 23 ur, pri tem pa pil zgolj morsko vodo. S štadiona so se dogajala živa javljanja v TV dnevnik. Ali pa ko so se slovenski tekači vključno z Mravljetom odpravili preteč jadransko magistralo. Spet na morsko vodo: "O čemer so pisali vsi jugoslovanski časopisi, naslovi člankov so bili pa v stilu 'Piju morsku vodu i jedu žive ribe'.

V vsakem primeru smo tedaj lovili zahodne trende. Tek je bil eden od teh. Na zahodu so tekli množično, pri nas manj," se danes spominja Dušan Mravlje, ki pa je namesto morske vode začel promovirati pivo. "Ta koncept z morsko vodo mi takrat pač ni znesel. No, glede množičnega tekaštva dandanes vsekakor imam pripombo na komercialnost tega gibanja. Najboljša značilnost teka namreč je, da je dosegljiv vsakomur. Da potrebuješ samo copate in voljo. Ničesar drugega. Sploh pa ne visokih štartnin za to, da se udeležiš teka. Medtem ko se na maratonu drenjajo tisoči, jaz odtečem nekje sam. Ne vem, zakaj ljudje potrebujejo to črednost," se sprašuje tekaški odvisnik, ki vsak dan vstane ob štirih zjutraj, da odteče svojo dozo. Med najinim telefonskim pogovorom pa se je vzpenjal na Bistriško planino. Ker je bilo pač lepo vreme.

Trenirali so kot biki

Obdobja rekreativnega tekaštva je bržkone najbolje istovetiti s prireditvami, ki so najbolj obljudene. Osnovna rekreativnotekaška prireditev je bila dolgo časa Partizanski marš oziroma tek trojk ob žici okupirane Ljubljane, ki se zgodi vsako leto 9. maja. Gre za težavno preizkušnjo na 28 kilometrov, ki predvsem ne teče stalno po ravnem, temveč se morajo tekači povzpeti na Orle, preteči Golovec po grebenu, čemur sledi še najbolj usoden spust po tlakovcih pri Observatoriju, zaradi katerih marsikoga na zadnjih ravninskih kilometrih do centra Ljubljane zvijejo krči v mišicah.

"Partizanski marš, ki sem ga tekel kar nekajkrat, in mislim, da ima moja trojka še vedno rekordni čas 1.36, je vsekakor zahtevnejša preizkušnja od ljubljanskega maratona, in tudi rekreativna konkurenca izpred dvajsetih let se mi je zdela močnejša kot danes. Ljudje so pozimi trenirali kot biki, zato da bi se spomladi kosali med sabo. Bilo je več tekmovalnosti. So pa zadeve danes bolj množične in žal tudi bolj komercialne, pri čemer se mi zdi povsem nesprejemljivo, da človek z 120 kilogrami plača pristojbino zato, da potem malodane umre na teku," je značilno piker Svjetlan Vujasin, tekaška legenda, ki je maratonsko razdaljo 42 kilometrov pretekel v času 2.26, danes pa je atletski trener. "Obenem so zadeve paradoksalne. Medtem ko je rekreativni tek v zaznavnem vzponu, v tekmovalni konkurenci ne zmoremo več solidnega dolgoprogaša. Sam si to razlagam z življenjskim standardom. Ta je vendarle visok in ljudje enostavno niso več dovolj trdni in zagrizeni."

Nekaj podobnega bi lahko rekli, da se dogaja tudi v nogometu. V naši nogometni reprezentanci, ki je v teh dneh izvor največjih travm, medtem ko so prejšnje ekipe, predvsem Katančeva vrsta, svetel primer slovenske športne zgodovine. A kaj je bila ena njenih bistvenih značilnosti? Kaj jo je opredeljevalo? "Trdo delo in garanje prinesla bosta uspeh," pravi navijaška pesem. Da, tek. In Srečko Katanec, slovenska nogometna legenda, ki pravi, da je imel srečo, da je v mladosti na treningih intenzivno tekel in si tako pridobil kondicijsko osnovo za nadaljnjo kariero, kot enega od mankov sedanjih slovenskih nogometnih reprezentantov opaža pomanjkanje kondicijskih treningov v mladosti. "Trenerju Višnjevcu sem lahko samo hvaležen za tiste treninge, ko sem moral po 21-krat preteči 300 metrov. To je bila neprecenljiva osnova. Kajti brez kondicije tudi glava ne dela tako, kot bi morala. Sploh če si tehnično nekoliko slabši. In ja, vprašajte fante, kako smo se pripravljali. Nismo sicer tekli na Šmarno goro, ker tega tudi sam nisem nikdar počel. To je navijaški mit. Smo pa delali intervale po 500 metrov, ker je to pač primerna razdalja za specifične potrebe nogometašev. In kondicijsko smo bili optimalno pripravljeni. S tekom lahko nadoknadiš marsikatero pomanjkljivost. Ne samo v nogometu, tudi ženski tenis je takšna disciplina in še kaj bi se našlo."

Problem slovenske nogometne reprezentance dandanes je torej morda prav tek. To, da lahko marsikateri rekreativec preteče več kot nogometni izbranci. V vsakem primeru se je teka trojk letos udeležilo 4500 tekačev, kar je po dolgem času vnovič rekordno število, prav tako rekordnih 7800 tekačev pa se je udeležilo tudi letošnjega Maratona treh src, ki je bil dvaintrideseti po vrsti. Tek je torej v vzponu.

Od gibanja smo odvisni vsi

Zakaj? Esad Babačić, novinar in pesnik, pravi, da mu je bil tek svojčas, ko je moral teči pod prisilo na treningih košarke, zoprn, medtem ko ga dandanes niti ne dojema več kot šport. "Je solo obračun s samim seboj. To mi je všeč. Kot da se dobro pogovoriš s samim seboj. Samoten šport je. Med tekom ti še vedno prehitevajo misli. Največji problem je, da se ne moremo več ustaviti niti sami v sebi, naši možgani so obstreljevani, in ta samota pri teku je en tak zasilni izhod. Pa tudi potem, ko neham teči, se počutim pomirjenega. Cel obred je. Da se sploh aktiviraš. Psihofizični iztržek teka je večji od partije košarke. Pri košarki si še vedno znotraj napetosti. Kljub temu, da je igra. Pri teku se pa lahko izgubiš v mislih. Zame to sploh ni šport. To je obred. Terapija."

Ki jo je na svojih varovancih izvajal tudi pokojni dr. Rugelj. Tek je bil del njegove terapije. "Vzdržljivostni tek ima pomembno vlogo pri psihičnem zdravju človeka," se nanj navezuje Praprotnik. "Gibalno podhranjeni ljudje imajo več težav z drugimi odvisnostmi kot tisti, ki se gibljejo. Predvsem pa je tek najbolj naraven način, kako dati telesu gibalno hrano. Od gibanja smo odvisni vsi. Pomembno je, da se tega zavedamo in da si gibanje privoščimo. Pri teku nisi odvisen od vremena. Za tekača je vsako vreme ugodno."

Seveda obstajajo tudi tekači z bolj ozkimi cilji. Gospod Bule je nase opozoril z glasnim govorjenjem za sosednjo mizo o tem, da se bo v naslednjih dneh odpravil teč. Nisem se mogel upreti temu, da ga ne poprosim za izjavo. "Ni problema. Z menoj je tako, da tečem vsako zimo. Čez poletje se mi ni dalo in sem se raje vdajal alkoholu in podobnim razvadam, zdaj bom pa spet začel teči. Iz enostavnega razloga. Ker se pozimi redim. Tečem ponoči. Pojem večerjo, počakam dve uri, da se mi hrana poleže, potem pa se odpravim teč, in ko se vrnem, samo še zaspim. Vendar pa ne gre pozabiti še na nekaj! Seks. Partija seksa je bojda enakovredna petim kilometrom teka!" smelo poudari naš sogovornik.

Ker je opazila, da se ji je telo začelo razvijati v smeri, ki ji ni bila všeč, je pred časom začela teči tudi Iva. Dekle iz Makedonije. Kjer, kot pravi, ljudje ne tečejo tako, kot se to počne v Sloveniji. "Nerodno jim je, da bi jih kdo videl. Tukaj se veliko govori o tem, kako je treba zdravo živeti. Tam najdeš en polnozrnat izdelek v trgovini, tukaj so cele trgovine takšne. Tam je sicer pomembno, da nisi predebel, vendar pa ni pomembno, kako živiš. Tam punce telovadijo zato, da imajo lepše oblikovano telo, medtem ko gredo tukaj punce teč zaradi mentalnega počutja. Pri prijateljicah sem na primer opazila, da gredo teč, kadar so jezne."

Rojstvo tekača

Da prenekateri tekač dejansko teče bolj zaradi dušnega miru in da je to še posebej značilno za ženske, potrjuje tudi tudi prof. dr. Branko Škof, izvedenec za tek s Fakultete za šport, ki je med udeleženci ljubljanskega maratona naredil anketo, katere izsledki pa še čakajo na celovito predstavitev. Lahko torej tekaški boom primerjamo z odvisniškimi množičnimi pojavi, kot je na primer moda jemanja antidepresivov in podobno?

Da je tek lahko tudi odvisnost, je sicer splošno znano. Po približno treh mesecih tekanja trikrat tedensko človek pade v ritem, ko se na rednost rituala tako navadi, da težko shaja brez njega. Stroka pravi, da takrat človek postane tekač v pravem pomenu besede. Da mu tek dejansko pomeni sprostitev in ne utrujanje telesa. Praprotnik temu pritrjuje: "Med tekom se v možganih sproščajo endorfini, ki so prisotni tudi pri drugih vrstah omamljanja, vendar pri teku do te 'zadetosti' prideš po naravni poti. In z največ vloženega truda, kar je prav tako pomembno."

Najstarejša slovenska "odvisnica" šteje 84 let. Helena Žigon je ta gospa: "Lahko bi rekla tudi, da sem od teka odvisna. V vsakem primeru sem pa prepričana, da brez teka ne bi doživela let, ki jih štejem," pravi najstarejša slovenska rekreativna tekačica. Naj na tem mestu opozorimo, da celo večni Mick Jaegger dnevno preteče zgolj 8 kilometrov. "Včeraj sem pretekla 17 kilometrov." Ikona teka. Teče vse življenje. Na vseh šestnajstih ljubljanskih maratonih je pretekla 21 kilometrov. Tudi letos jih kani preteči. "Treniram samo enkrat na teden. Ni časa za kaj več. Imam bolnega moža, veliko je opravkov okoli hiše, tudi skuhati je treba. Tek mi pomeni predvsem zdravje. Je pa tudi mentalna uteha. Ko tečem, pošljem misli na pašo, se sprostim, si naberem energijo. Obenem utrjujem trmo, ki je imam, glede na to, da sem iz Žirov na Gorenjskem, tudi sicer veliko. Skozi leta se ni veliko spremenilo, samo množičnost teka se je povečala. In to, da je več organiziranega teka, kar je po mojem vplivalo tudi na množičnost. Marsikoga sem motivirala tudi sama s svojim zgledom," je povedala superstarka, resda nekolikanj nervozna, kajti srečala sva se, tik preden so jo poptevejevci v sredo popoldne hoteli pridružiti humanitarni tekaški prireditvi, ki je prav ta dan potekala po vsej Sloveniji.

Če pristanemo na tezo, da je množični rekreativni tek v Sloveniji doživel dve etapi, lahko ugotovimo predvsem, da gre za dogajanje v dveh različnih državah. V prvi je tekanje pomenilo malodane alternativen način preživljanja prostega časa. Verjetno ni naključje, da je bil zadnji predstavnik Slovenije v predsedstvu Jugoslavije deklarirani tekač. Dr. Janez Drnovšek seveda. "In zato je bil tudi najbolj miren. Ljudem primanjkuje kisika v glavi. Če bi vsakdo zjutraj odtekel, bi bilo življenje mirnejše," meni Mravlje.

S svojo tekaško navado je bil dr. Drnovšek vsekakor različen od svojih kolegov. Poseben. Danes pač ne bi bil več. Kajti tečejo malodane vsi. Tudi Borut Pahor, pa vemo, kako se je njegova vladavina končala. To pomeni, da zgolj tek ni čudežen recept oziroma da novih voditeljev ne gre nujno iskati med tekači. Človek, ki pozna skrivnosti, ki jih drugi ne, je zato dandanes prej kot tekač verjetno zavaljeni in zaripli alkoholik. Človek, ki ne beži od lastne depresije, ampak se prebija skoznjo.

Kajti tek je beg. Zavetišče v kilometrih. Množično gibanje posameznikov. Nekaj, brez česar zahodnemu tipu demokracije verjetno ne bi zneslo. Nekaj, kar je del demokratičnega paketa. Podobno vsem drugim drogam, vključno z religijo. Kot so rešilni čolni obvezni del opreme vsake ladje. Tek človeku omogoča, da ne opazi vsega. Da je v svoji špuri. Kot Forrest Gump. Takole na primer svoje izkušnje opisuje občasni tekač Rade: "Če si dovolj natreniran, se ti po štirih, petih kilometrih zgodi v glavi neko odmevanje. Preideš v neko drugo stanje. Kot da bi tekel po enakomernem ritmu. Kot da bi ogrel motor na delovno temperaturo. Tedaj začne telo uživati. Tek je klasičen trans." Potemtakem je ljubljanski maraton samo nekoliko drugačen rave party. Množica posameznikov, od katerih vsak pleše sam. Nemalokrat maratonsko dolgo.