Odstopiti ali ne odstopiti?

Replika na zapis Petra Vezjaka, 13. oktobra 2012

Od Borisa Vezjaka, ki je v svojem blogu Ni ravno pošten, ampak naš je vehementno bral levite vsem na levici, ki ne razumejo, da ima glede Jankovićevega in drugih odstopov on prav, nisem pričakoval reflektiranega odziva na moj članek Odstopiti ali ne odstopiti? (Dnevnikov Objektiv, 6. oktobra 2012). Me je pa kljub temu presenetil z žolčno reakcijo, v kateri se, po mojem mnenju, še bolj zaplete v za liberalca nenavadno apologijo substancialne demokracije in omalovaževanje formalne.

V svojem tekstu sem zagovarjal stališče, da je teorija o nujnosti odstopa politika, ki se znajde v kazenskem postopku, v resnici moralizatorska, ker njen pravi temelj ni želja po zaščiti integritete politike, ampak vera v krivdo oziroma domneva krivde. V potrditev teze sem navedel med drugim tudi pisanje B. Vezjaka, ki je v omenjenem blogu nujnost odstopa utemeljeval s prepričljivostjo objavljenih podatkov v primeru Janković. Nasprotoval pa sem tudi poenostavljanju problema na pravno plat in sklicevanju na domnevo nedolžnosti, ki naj bi politike "oproščala" potrebe po odstopu pred pravnomočno sodbo. Zavzel sem se za uvedbo formalnega kriterija (vložitev kazenske ovadbe, sklep o preiskavi...) za odstop.

Boris Vezjak mojega teksta ni prebral hladne glave, saj bi mu sicer ne naprtil toliko neutemeljenih očitkov.

Ni namreč res, da nisem ponudil svojega modela za odstop. Ponudil sem formalne kriterije in tudi napisal, kateri so možni. Z vidika mojega nasprotovanja moraličnemu kriteriju je namreč povsem vseeno, ali je ta kriterij vložena obtožnica ali kazenska ovadba ali kaj tretjega. Sam imam sicer povsem izdelano mnenje o tem, katero od možnih formalnosti izbrati (to mnenje je utemeljeno v slovenskem pravnem redu), a to sploh ni bil cilj mojega prispevka. Povsem deplasirano je tako njegovo zabavljanje, da sem pozabil omeniti, kdaj bi sam terjal Jankovićev odstop. Zato, ker ne spadam med tiste, ki bi odstope terjali, in ker sem v resnici zapisal kriterij, ki bi moral veljati za vse. Če pa se B. Vezjaku zdi pomembno, da se opredelim med ovadbo in obtožnico, je zgrešil poanto mojega pisanja.

Ni res, da odločitev, kdaj odstopiti, prepuščam vsakemu politiku posebej. Čeprav se v resnici odločijo sami kdo pa bi se še lahko? ljudstvo na referendumu? ozaveščeni pisci blogov? mediji? , sem poudaril nekaj drugega. Da bi bilo odločitev znotraj možnih formalnih kriterijev primerno prepustiti tistemu politiku, ki bi prvi dal zgled. Ker se Vezjaku zdi očitno, da s tem izključujem legitimno možnost državljanom, da zahtevajo odstop (le s katerim miselnim postopkom je ugledal to očitnost?), naj ga potolažim: ne odrekam ji legitimnosti. Vsaka populistična pobuda je legitimna; odrekam ji utemeljenost, kolikor sloni na domnevi krivde.

Ni res, da ima to, kar zagovarjam, "nepredstavljivo težavo" z aktualnimi debatami o politični kulturi, ker vpeljujejo širšo dimenzijo od osebne odgovornosti. V delu, kjer nasprotujem poenostavitvam zagovornikov teorije nedolžnosti, eksplicitno povem, da zadeva presega problem osebne odgovornosti, in tudi, v čem ga presega. Na drugi strani pa pri Vezjaku ne vidim zavedanja, da debate, ki jih omenja, niso dosegle niti najmanjšega napredka v politični kulturi (nihče ne odstopi!) in je njihov domet zaenkrat le v užitku udeležencev nad lastno moralno večvrednostjo. Lahko bi se vprašali, ali je tako res le zato, ker gre za tako trdovratne barabe, ali pa so morda kaj spregledali.

No, ne bi bilo prav, da te, iz prehitrega prebiranja izvirajoče Vezjakove netočnosti zameglijo bistvo problema, zato preidimo k njemu. Ta je v tem, da se Vezjaku zdi "nevarno, zelo nevarno", če ljudstvu odrečemo moč, da prisili vladarje k odstopu, saj s tem izgubimo demokracijo, meni pa, da je zgrešeno siliti vladarje k odstopu na podlagi domneve o njihovi krivdi. V svojem članku sicer nisem želel predaleč, saj se mi ne zdi, da gre za tako usodne reči, ampak če že Vezjak zadevo vozi v armagedonske vode, naj vendarle rečem, da je nevarno ljudstvu dati moč, da prisili vladarje k odstopu, ker bi s tem izgubili demokracijo.

Opravimo zato najprej s to nevarnostjo. V situaciji, ki jo Vezjak označuje za "nevarno, zelo nevarno", smo namreč ves čas. Ne le mi, ampak vse države parlamentarne demokracije. V njih ljudstvo pač nima moči, da vladarje prisili k odstopu. Lahko odstop zahteva, mediji o tem lahko pišejo vsak dan, ampak odločitev o odstopu je na politiku samem, prisiliti ga v to ni mogoče. Konec demokracije? Najbrž ne. Kot je ni bilo pred leti, ko smo v tej državi zavrnili predlog nekaj obskurnih politikov, ki so predlagali uzakonitev možnosti odpoklica poslanca.

Skratka, demokracija ni v nevarnosti, politična kultura pač, tu imajo kritiki neodstopanja prav. A s tem, kar predlaga Vezjak, namreč "ljudskim sodiščem", ki bi politike prisililo k odstopu, bi politično kulturo vzpostavljali tako, da bi žrtvovali demokracijo. Problem ljudskega odstavljanja politikov je namreč točno v tem, kar meni neupravičeno očita Vezjak: v odsotnosti kriterijev. Razen povsem subjektivnih seveda: njegovega osebnega prepričanja (in njegovih somišljenikov), da javno predstavljeni dokazi zadostujejo. (Mimogrede: če bi se danes v medijih pojavili jasni dokazi, da sta Janša in Janković nedolžna, bi od velikih besed o politični higieni ne ostalo nič, saj bi, razen peščice fanatikov, njunega odstopa ne zahteval nihče več.) Da to ni ustrezna podlaga za prisilni odstop, postane jasno že, če se vprašamo, kaj pa s tistim ljudstvom, ki ga predstavljeni dokazi niso prepričali. Naj organiziramo glasovanje in naj odloča večina? Lahko, a naj spomnim, da smo potem pri že omenjenem obskurnem predlogu o odpoklicu poslancev.

Seveda obstaja možnost, da Vezjak s "prisiliti k odstopu" ne misli povsem dobesedno in le zagovarja pravico ljudstva, da odstop javno zahteva, nima pa v mislih obveznosti politika, da se tej zahtevi podredi. Da pravzaprav le ščiti možnost vsakogar, da pove mnenje, ne išče pa poti, kako spremeniti sedanje stanje (pozicija lepe duše). Če je tako, potem je ta debata nepotrebna. Ne jaz ne kdo drug te pravice ne ogroža, konec koncev jo ščiti tudi ustava.

Naj zaključim ta del. Problem medijskih in ljudskih substancialno utemeljevanih zahtev po odstopih je v tem, da so poleg možnosti pravnega amaterizma in malomarnega dela podvržene tudi manipulacijam. Iz bližnje zgodovine naše bivše države imamo za to lep primer v od Miloševića sponzoriranem "ljudskem" odstavljanju foteljašev. Skratka, sedanjemu stanju, ko nihče ne odstopi, je treba najti rešitev. A pokazalo se je, da moraliziranje ne pripelje nikamor, in jasno je, da tudi ljudskih sodišč ne bomo organizirali. Ostane nam še določitev formalnega kriterija za izločitev politikov, ki so v kazenskih postopkih, kar zagovarjam v svojem tekstu.

Ker si je Vezjak na koncu svojega odgovora privoščil spodrsljaj, ki mu ni v čast, še nekaj besed o tem. Moja stališča poskuša diskreditirati tako, da jih poistoveti z Berlusconijevim spreminjanjem zakonodaje v lasten prid, potem pa se me loti še ad hominem in - za liberalca spet nenavadno - generično kot zaresovca. Ker so mi tovrstne "argumentacije" priskutne, se s tem ne bom ukvarjal. Odreagiral bom le v točki, ki se tiče več kot le njega ali mene. Vse tiste intelektualce na levici, ki radi dajejo levim političnim strankam nasvete o dnevnopolitični kombinatoriki (Vezjak mi namreč spet očita, da ga v Zares nismo poslušali glede odstopa Gregorja Golobiča), pozivam, naj krizo levice omilijo s tem, da ji ponudijo celovit alternativen koncept odgovora na globalno krizo kapitalističnega sistema. Če kaj, je to, ne pa skrb za dnevnopolitične scenarije, njihovo poslanstvo.

Bogdan Biščak, Ljubljana