Takšno vprašanje vodstva MORS je v meni sprožilo dvom, to je, da verjetno sploh niso pripravljeni na celovite spremembe. Zavedanja o nujnosti sprememb verjetno žal še ni, niti ni motivacije pri pripadnikih Slovenske vojske za ponovno preoblikovanje. Sedanje razvojne spremembe v Slovenski vojski so poimenovali transformacija verjetno zato, ker ta jezik razume zveza Nato in njeno Združeno poveljstvo za transformacijo. In vendar pri posameznikih v Slovenski vojski prav gotovo so določene ambicije za drugačno delovanje sistema, kot ga poznamo sedaj. Najverjetneje se bo transformacija, podobno kot mnoge pretekle reorganizacije, obrnila predvsem v smer iskanja poti za preživetje vojske ob sočasnem neprestanem zmanjševanju proračunskih sredstev, namenjenih za obrambo.

Toda celovite, tudi drastične spremembe, najprej v miselnosti, potem pa v organizaciji in delovanju, so nujne in potrebne. Posebej v državi članici zveze Nato in EU, ki ima na voljo tako omejene kadrovske, finančne in druge vire, kot je Slovenija. In zakaj ne bi bili tudi tokrat prvi in dali drugim zgled in smer ter pokazali, da zmoremo. Leta 1991 smo, kot komaj rojena država, prvi na svetu pokazali, kako se rešujejo kasneje poimenovani intra state conflicts, v zmagoviti desetdnevni vojni, ker sta znanje in premišljenost rezultirala v minimalnih žrtvah in ohranjeni infrastrukturi slovenskega ozemlja.

Motivacija in želja po novem, boljšem in bolj učinkovitem, je mnoge posameznike enostavno vodila v vrste slovenskih oboroženih sil. Slovenska vojska ni nastala samo s preobleko uniform in oznak, kot nekatere druge vojske srednje in jugovzhodne Evrope, temveč se je gradila na novo tako iz pripadnikov Manevrske strukture in Teritorialne obrambe kot pripadnikov bivše JLA, ki so prestopili na slovensko stran, ter mnogih mladih deklet in fantov, ki so po diplomi, po zaključku šolanja, videli svojo prihodnost v oboroženih silah. Ta nova struktura z veliko motivacijske energije pa je že kot naborniška vojska imela anomalijo, ki so jo nekateri poimenovali kadrovsko neskladje Slovenske vojske in ki se odraža v neuravnoteženosti med izobrazbo, izkušnjami, vojaškimi čini, starostjo, kompetencami, razmerjem med vojaki, podčastniki in častniki itd. Še večje neravnovesje se je po mnenju nekaterih kazalo v prehodu iz naborniške v poklicno vojsko in so ga dosedanja vodstva MORS vsako po svoje reševala, žal zaradi politične nedoslednosti vedno/dosledno neuspešno.

Zdi se mi, da je prav takšna drugačna, tudi raznolika struktura vojske ob multidisciplinarnosti znanj, ki so posledica prej opisanih vhodnih znanj pripadnikov Slovenske vojske, njena največja odlika in prednost in ji daje kompetentnost, o katerih druge, bolj tradicionalne vojske ne morejo niti sanjati. Problem je le ta, da so predstave o vojskah v glavah mnogih še vedno "švejkovske", po katerih naj bi šlo za stroge linijsko-štabne vertikalne strukture z jasno hierarhijo, kjer podrejeni izvrši ukaz nadrejenega in mu poroča ter čaka na nova navodila in načrt nadrejenega.

Nova oborožena sila

Dejansko je vojaški čin le zunanji znak izobrazbe, usposobljenosti, izurjenosti, kompetenc in osebne časti. Linijsko-štabna struktura pa natančno določa število častnikov, podčastnikov in vojakov v njej. Pa je danes v vojskah resnično tako, da ima višji po hierarhiji več znanj kot tisti, ki deluje na nižjem nivoju? Nikakor ne. V Sloveniji, v drugih evropskih državah in tudi v zvezi Nato sta sestava in struktura veliko bolj kompleksni in razvejani. Povsem nesmiselna je torej percepcija kadrovskih neskladij, s posledičnim vsakokratnim spreminjanjem zakonov ter ostale dokumentacije; treba je izhajati iz drugih pomembnih dejavnikov. Večkrat so najkompleksnejša znanja potrebna na taktičnem nivoju, kjer se zaradi narave nalog odloča in izvaja vse na istem nivoju, torej povsem drugače kot v tradicionalnih organizacijah.

Razlika med percepcijo in realnostjo grožnje največkrat povzroča negotovost; to je stanje nezmožnosti odločanja, kjer nam vojaški čin in tradicionalna hierarhija prav nič ne pomagata. Kvečjemu gre le za čakanje na odločitev nadrejenega in izgubo časa. Če pa se vir ogrožanja pojavi na mejah zakonskih pristojnosti vojske, policije, civilne zaščite (npr. kemijski ali biološki viri ogrožanja), je potrebna koordinacija med omenjenimi subjekti nacionalne varnosti; koordinacija pa seveda zahteva dragoceni čas. Pojavnost takšnih netransparentnih virov ogrožanja, ki so izven izključnih pristojnosti vojske, policije ali civilne zaščite, je danes vedno večja. Koordinacija reševalcev in logistika reševanja pa je izguba denarja, že zaradi neracionalne uporabe enot in ljudi ob nastalih krizah: večkrat, vsaj na začetku, posamezni izredni dogodek rešuje bistveno več sil, kot je nujno potrebno.

V Slovenski vojski, policiji, silah zaščite in reševanja je zaposlenih okoli 18 tisoč ljudi. Za svoje delovanje porabijo okoli 800 milijonov evrov na leto, vendar brez medsebojne koordinacije žal niso sposobni takoj rešiti posameznih virov ogrožanja. V njihovih vrstah oziroma pri posameznikih so pomembne kompetence razpršene po posameznih subjektih in lahko neuporabne, tudi zaradi tradicionalnih hierarhij in činov. Slovenija zato potrebuje novo združeno oboroženo silo, ki se bo na vse grožnje odzvala odmerjeno, brez nepotrebne koordinacije, pravočasno in učinkovito, torej drugače kot sedanja vojska, policija ali sile zaščite in reševanja. Takšna nova oborožena sila mora nastati iz sedanje Policije, Slovenske vojske ter sil zaščite in reševanja z uporabo najboljših kompetenc pri posameznem subjektu. Zato je potreben reinženiring nacionalnovarnostnega sistema, najprej s spremembo nacionalnovarnostnih strateških dokumentov in zatem tudi zakonodaje. V takšni strukturi so njeni posamezni deli še vedno lahko specializirani za vojaške ali za policijske naloge, vendar vsakodnevno struktura deluje skupaj, povezano in brez sedanje nepotrebne koordinacije. Tisti pripadniki sedanje vojske, policije, ki se v takšno strukturo ne bi uvrstili, imajo možnosti na trgu dela na področju zasebne varnosti in podobno. Presežek denarja, ki bi s tem nastal v proračunu, bi se lahko bolj razvojno uporabil na drugih področjih. Zmanjšalo bi se tudi število ministrstev, saj bi lahko ostalo le eno, ministrstvo za nacionalno varnost. V poveljstvu Nata za transformacijo in nekaterih državah zveze Nato za takšno krizno upravljanje gotovo že obstaja potrebno zavedanje. Implementacija novega modela v tej smeri je zato tudi priložnost za Slovenijo.

Konec klasične hierarhije

Nato v prihodnjem desetletju pričakuje pripadnika oboroženih sil, ki bo superiorno izobražen za preživetje in delovanje. V zvezi s to ambicijo je Nato izdelal večdimenzionalne dokumente in usmeritve, ki presegajo klasične družboslovne komponente. Gre vedno bolj za stičišče dveh ali več znanstvenih disciplin in vodi v njihovo prepletanje, ki daje več od vsote trenutnih spoznanj, daje namreč sinergijo ali celo več sinergij. Teorem filozofije, da je koncept nacionalnega varnostnega sistema izključno domena družboslovne znanstvene discipline, zahteva nadgradnjo v obliki fuzije s specialno prirejenimi naravoslovnimi znanji, na katera se navezujejo tudi tehnično-tehnološka, da vsa ta znanja uporabimo za ukrepe in varnostna sredstva. Skratka povsem nove multidisciplinarne kompetence (Teodora Ivanuša, 2012, osebni vir).

Lahko pa izhajamo iz nalog, ki so jih posamezne države prepoznale in predpisale za svoje oborožene sile, na primer Slovenija, Belgija, Velika Britanija, Francija, Švedska, Češka. V grafikonu so predstavljeni nekateri statistični podatki o strukturi oboroženih sil v omenjenih državah. Kljub raznolikosti glede na podatke o kadrovski strukturi vojska posameznih držav so njihove naloge primerljive. To je razumljivo, saj so netransparentni viri ogrožanja vseh držav zelo podobni, če ne popolnoma isti. Njihova skupna značilnost je, da so viri ogrožanja vse prej kot vojaške grožnje, zato so naloge oboroženih sil veliko bolj kompleksne in zahtevajo strukturo, ki je daleč od vertikalne, tradicionalne linijsko-štabne strukture.

Skratka, klasična hierarhija izgublja pomen, saj v ospredje prihajajo kompleksni problemi, ki zahtevajo intra/inter/multidisciplinarno znanje in kompetence s horizontalnimi procesnimi strukturami, pa tudi z virtualnim okoljem, ki ga soustvarja informacijska tehnologija. V tem pogledu smo v Sloveniji, kljub percepciji o kadrovskih neskladjih v vojski, v bistveni prednosti pred drugimi državami. Namesto da jih neproduktivno odpravljamo, jih je bolje izkoristiti in usmeriti v komparativno prednost.

Krize so trenutni in nepričakovani dogodki in dejanja, ki ogrožajo življenja ljudi ali organizacijsko sposobnost preživetja. Za reševanje kriz je potrebna hitra in odmerjena odzivnost, takoj se mora vedeti, kdo je pristojen za razrešitev nekega problema (kot dela problematike) in kdo za razrešitev problematike (kot celote). Nacionalnovarnostni sistem mora biti vedno odmerjeno in pravočasno odziven. Zavedanje o pomenu njegovega delovanja, organiziranosti ter pripravljenosti pa mora zajeti celotno raven politike, operative ter sposobnosti vsakega posameznika. Kompetence posameznikov v sistemu nacionalne varnosti so odlične, zato jih ne zavrzimo, temveč povežimo v nove sinergije uspešnih rešitev, torej z bolj učinkovito organizacijo, racionalnejšo izrabo virov in s tem tudi bistveno večjo motivacijo vseh udeleženih, kot jo zaznavamo danes. Percepcija varnosti se bo s tem povečala tudi v celotni družbi.

Dr. Iztok Podbregar je profesor na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru, general, bivši načelnik generalštaba SV in bivši direktor Sove.