Film, ki ga poganjata divi slovenskih odrov in platen, še vedno jima iz oči sije energija mičnih gospodičen, je časovno sovpadel s festivalom Mesto žensk. Ta si je za osrednjo temo zadal staranje, približno je sovpadel tudi s filmom Nočne ladje. Slednji sicer vzbuja simpatije do ljubezni v upokojenskem domu, četudi z režijsko in montažersko okornostjo bolj spominja na slabo verzijo nerealiziranega filma Babica gre na jug 2. Paradoksalno sta protagonista šarmantna. Radko Polič Rac pa vsem samskim zbuja upanje, da res ni konec, dokler ne pridemo do konca. In to s Stilom. Mesto žensk je med drugim gostilo Esther Ferrer, starosto in še vedno radikalno performerko, in predstavo Draga Duša. Predstavo o duši, Duši Počkaj, predvsem pa poklon igralstvu, odlično in ganljivo izpeljeta Štefka Drolc in Iva Zupančič.

Sovpadanje z realnim dogajanjem z okopi in premiki histerično hlastajoče pokojninske reforme in brutalnimi varčevanji v imenu slabe verzije doktrine šoka je prav gotovo naključno. Naših ustvarjalcev se ne bo dotaknilo, ker so že v raju, imenovanem pokojnina, bo pa zarezalo v snovalce teh projektov. Če bi bila hudomušno razpoložena, bi ugotovila, da je usklajenost politike in umetnosti te dni delovala res harmonično. Toda pustimo ob strani rokohitrsko sovpadanje. Politiki daje pečat, ki si ga ne zasluži. Umetnost je po definiciji avantgardna in levičarska (zato pa ima sedaj težave), odličen pretvornik in prenosnik vsakodnevnih patoloških neprijetnosti, zakritosti pod- in nadtonov. Lahko je tudi odličen grobar civilizacijskih neumnosti. Predvsem lahko vse prenese in uporabi za nenehen pogon. Politiki so prehodnega pomena, jih pozabimo lahkotno prehitro, umetnost ostane.

Film in predstava sta bila… izvrstna? Sliši se plehko, ker sta posegla v območje, ki praviloma ne premore pravih besed za kratek povzetek. Prav gotovo sta oba izdelka ganljiva, ni pa omenjeno čustvo izstopajoče in prevladujoče. Učinek je lahko tudi tak. Takih domačih filmov, ki nam pustijo dihati, je malo, nastajajo pa vedno s senzibilnostjo avtorja Vlada Škafarja. Ne vsiljuje naracije, besed ne lepi na govoreče glave, pove pa veliko, tudi s pomočjo scenografije - narave in vseh njenih letnih časov. Pusti nam, da si sami ustvarimo film, da ga res podoživimo in da nežno sproži premik v sfere, ki presegajo vsakodnevne okope. Lepo in vznemirljivo podobo časa ponudi tudi s tem, da si je za to vzel čas. Malo čebljajoči Štefka Drolc in Ivanka Mežan se ne vedno pogovarjata o usodnih rečeh, malo povesta o sebi, nič o igranju, prepustita se zavetju hrasta. Zavidam jima življenjsko energijo in poetiko, da nam lahko vse to ponudita. Zavidam jima, da poosebljata mir in vero v vrednote, ki so bile še včeraj samoumevne, danes pa puhtijo. Kar njima absolutno ne jemlje ničesar. Vse to sta dali skozi, preživeli vojne in vihre življenja in še vedno sta mili v zavetju hrasta.

Predstava Draga Duša avtorice Barbare Kapelj Osredkar je gostobesedna. Beseda je tu vse. Ironično, če smo že začeli s filmom o naravi in njenem ritmu, je tu simulirana narava na platnu in z drevesnimi hlodi na sceni. Preplet vlog, življenja, citatov, Dušinega glasu in meditativna harfa v enem zamahu objamejo vse plasti časa, da doseže četudi hipen trenutek brezčasja. Zgodovina življenja posameznic, gledališča, prostora. Sentimentalno, zabavno, presunljivo je, koliko srčnega arzenala premoreta, kako se razpon brigadirske kulture zlije v povsem sodobno, še bolje nadčasovno, predanost igranju. Umetnosti. Ta ljubezen terja celega človeka, vztrajnost, krvavo osredotočenost nase in na poslanstvo, morda počasno nabiranje kilometrine in nenehno delo, tu ni miru, počitka, nenehno tli in prevaja banalne impulze v užitek podoživetega in soj reflektorjev. Enkrat za vselej. Ne glede na vse.

Toliko govora, kot ga je bilo zadnje čase o staranju in starosti na več nivojih (pa tako malo, resda dragocenih izsekov in vsebinskih poudarkov in presežkov), še ne pomeni nujno, da v širšem kontekstu res zmoremo razumeti, kaj je starost, kaj prinaša in kako jo vpnemo tudi v širše dogajanje, predvsem pa vsakodnevno življenje. Politični rezi postavljajo starost v prvi plan, njenih razsežnosti ne. Zame je vedno predstavljala mir, modrost in kanček ponovne radoživosti. Z vidika današnje ekonomske in politične situacije me je postalo malo strah. Če že zdaj komaj krpam delo in preživetje, kako bo na stara leta? Bo počitek ali zgolj upehanost in delna onemoglost nekje na robu mesta in družbe? Štefka, Ivanka, Iva odpirajo pogled, ki se ne zaletava v vsakodnevne ovire, temveč sporočajo, da je pač treba sprejeti, kar nam pride na pot, ujeti val in ga oplemenititi.

Opevana mladost, ki buhti iz teve ekranov in z raznih gromovitih govorniških odrov, je v primerjavi s tem minorna. Nežlahtna, brez izkušenj in z veliko slepimi naboji. Kot se za mladost spodobi. Pa jo častimo čez vse. Bodo pol mlajši od mene odhajali v svet in jih bomo gledali v hrbte svetlo modrih majic, na katerih bo izstopal napis "beg možganov"? Seveda je treba nekje začeti, da sčasoma kam pridemo, ali vsaj ugotovimo, da smo sicer hodili, a ne prispeli. Bomo videli. Vsekakor pa so mir, žlahtnost, srčnost in modrost te dni oplajali odre in platna. Vredni so spoštovanja, občudovanja, četudi delujejo iz duha, ki ima povsem drugačno podstat kot današnji premiki, ki so vse prevečkrat samo okopi.