V Peruju je v znamenje solidarnosti s stavkajočimi zdravniki odstopilo prek 90 odstotkov vodilnih v zdravstvu

"Prepričani smo, da je glavni krivec za težavni položaj finančni minister." Ocena ni iz naših logov, ampak iz daljnega Peruja, pospremila pa ni odstopa samo enega vodilnega v tamkajšnjih bolnišnicah, marveč kar 90 odstotkov vseh vodstvenih delavcev v zdravstvu, od tega samo v Limi več kot 300. Cesar Palomino, predsedujoči perujskemu zdravniškemu združenju, je dal jasno vedeti, da že več kot dva tedna trajajoča stavka prek 14.000 zdravnikov ni naperjena proti predsedniku Ollanta Humali, ki je položaj prevzel pred dobrim letom, marveč proti Luisu Castilli, ki vodi ministrstvo za finance in gospodarstvo in je ortodoksni zagovornik svobodnega trga, bivši uslužbenec Svetovne banke in za mnoge Perujce podaljšana roka Washingtona, ki je državi vsilila svojo ekonomsko politiko, ko se je ta znašla v težavah pred dvema desetletjema.

Peru zadnja leta beleži občutno gospodarsko rast, se pa ta ne odraža v vseh slojih družbe. Castilla namreč blokira vsako rast stroškov v javnih službah, tako da najnižje zdravniške plače ostajajo pri 800 solih (okoli 230 evrov) na mesec, mnoge bolnišnice pa ostajajo brez najnujnejše opreme in operacije opravljajo z inštrumenti, ki jih ne morejo niti ustrezno razkuževati. Z izjemo leta 2009, ko je Peru beležil le 0,9-odstotno rast BDP, je bila ta od leta 2002 do lani vselej med petimi in devetimi odstotki, po navedbah predstavnika zdravniškega sindikata Jesus Bonille pa se plače v javnem sektorju niso dvignile niti za cent, kupna moč zaposlenih pa se je znižala za 30 do 40 odstotkov.

Vodilni kader v zdravstvu se je za tako rekoč kolektivni odstop odločil tako v podporo stavkajočim zdravnikom kot zaradi vse slabših razmer v bolnišnicah. Castilla pri tem igra na populistično karto in poziva zdravnike, naj se vrnejo na delo, saj trpijo edinole njihovi pacienti, in hkrati stresa floskule o "vedno odprtem dialogu" in "nepristajanju na izsiljevanja". Zdravstveni minister pa je tokrat šel še nekoliko dlje in je solidarnostno potezo direktorjev v zdravstvu ocenil za kriminalno dejanje. Oblasti so sicer prek stavkokazov že sprožile nasilna obračunavanja s stavkajočimi zdravniki in na ta način skušale stavki odreči legitimnost, a so se razmere samo še zaostrile. Najhuje pa je, da že skorajda marionetna vloga Ollanta Humala, ki se je na oblast povzpel z obljubami o izkoreninjanju revščine in socialne neenakosti, služi prav povečanju slednje, saj so žrtve nezadovoljstva zdravstvenega osebja res najrevnejši sloji, ki si ne morejo privoščiti zasebnega zdravstva.