Letošnja izvedba bi svoje zveste privržence v tem smislu skoraj razočarala, saj smo bili na Obali priča zgolj že videnim eskapadam in poniževanjem že tolikokrat ponižanih filmskih ustvarjalcev. Potem ko je v zadnjem trenutku druženje s filmarji odpovedal njihov ljubljenec dr. Žiga Turk in so ljubitelji pornografije zaman čakali na s strani določenih medijev obljubljeno penetracijo v filmu Jaz sem Janez Janša (če se spomnite, so se pri Reporterju sklicevali na očividce), so se obiskovalci nepotešeni vrnili domov, ne vedoč, da vrhunec letošnje manifestacije šele sledi.

Štirinajst dni kasneje je namreč FSF za nazaj postregel s škandalom, vrednim njegovega ugleda. Lahko bi rekli, da je na neki način celo presegel samega sebe, saj je pisal svetovno festivalsko zgodovino in nam kot prvi festival na svetu postregel s strokovno, do zadnje potankosti utemeljeno in skrbno spisano obrazložitvijo žirije, zakaj ta NI podelila nagrade enemu izmed šestdesetih predvajanih filmov (mimogrede, letošnja žirija seveda ni obrazložila, zakaj NI nagradila ostalih šestinpetdeset nenagrajenih filmov na festivalu, pozabila pa je pojasniti celo to, zakaj JE nagradila tistih devet srečnežev, ki so si letos razdelili osemnajst vesen).

Seveda opisano ne bi bilo vredno dodatne pozornosti širše javnosti in sam je s temi fohovskimi oslarijami tudi ne bi vznemirjal, če ne bi zahteva po tej v vseh pogledih zgodovinski obrazložitvi prispela s samega vrha slovenske kulturne politike, z ministrstva za (…) kulturo. Ja, naše superministrstvo je žiriji poslalo eksplicitno zahtevo, da pojasni, zakaj film režiserja Jožeta Možine ni dobil vesne za najboljši dokumentarni film, in se ob tem seveda trudilo zbujati vtis, da je to storilo izključno v želji, da pomiri šokirano javnost, ki je le nekaj dni pred tem izvedela, da si v Los Angelesu nagrajenega Možinovega filma žirija v Portorožu sploh ni ogledala do konca (najbolj šokiran del javnosti so nemudoma prepeljali v klinični center, a je zdravstveno stanje obnemoglih na srečo stabilno).

To izredno zanimanje za zakulisno dogajanje na Festivalu slovenskega filma pa postane zanimivo predvsem ob znanem dejstvu, da ministrstvo za (…) kulturo vse od svojega postanka ni pokazalo niti kančka zanimanja za slovenski film, razen ko se je navduševalo nad idejo o ukinitvi Filmskega centra. Ministrstva niso zanimali filmi, ki so zaradi umetno ustvarjenih birokratskih zapletov nastajali v nemogočih razmerah, niso ga zanimali filmski delavci, ki so več kot pol leta čakali na svoje honorarje (in jih še čakajo!), še najmanj od vsega pa ministrstvo zanima negotova prihodnost slovenskega filma, ki se mu v danih razmerah prihodnje leto obeta popoln mrk. Ne, za "kulturno" ministrstvo in "kulturnega" ministra slovenski film, kot vse kaže, sliši zgolj na ime Jože Možina oziroma ga zanima le en sam slovenski film, tisti o Pedru Opeki (ta izjemen človek si res ni zaslužil, da pristane v tej godlji).

Kot se to pri nas rado zgodi, se je polemika okoli nepodeljene vesne hitro sprevrgla v nizkotno obračunavanje vpletenih, kjer je šel predaleč predvsem Jožko Rutar, ki se je trudil dokazati, da je festival, na katerem je bil nagrajen Možina, še bolj obskuren kot FSF, saj si kot direktor Filmskega centra preprosto ne bi smel dovoliti, da javno omalovažuje mednarodno priznanje domačega filmskega ustvarjalca, pa če se mu zdi to še tako nezasluženo ali pozornosti nevredno, medtem ko je Mitja Okorn s svojo nadutostjo tokrat stopil na žulj dozdajšnjim oboževalcem iz Demokracije in Reporterja, ki niso skrivali užaljenosti zaradi njegovega nespoštovanja lika in dela zasebnega izpraševalca Janeza Janše.

Ves ta kraval ošabnosti, navijaštva, prezira, zaničevanja in pametovanja pa je le odmaknil pozornost od glavnega negativca v tej zgodbi, od ministrstva za (…) kulturo in ministra dr. Žiga Turka, ki je z zahtevo po obrazložitvi žirijo pozval na zagovor. Kot v dobrih starih časih, ko je največji oboževalec filma naših narodov in narodnosti rad odločal o tem, kdo sme osvajati zlate arene, so se tokrat birokrati želeli vplesti v nagrajevanje filmov in ob deveterici nagrajenih filmov izpostaviti še enega, mu nameniti neke vrste posebno omembo po izboru žirije državnih sekretarjev in direktorjev direktoratov na ministrstvu.

Od svojega neuradnega svetovalca Mitja Okorna, edinega, s katerim se je minister Turk sploh hotel pogovarjati o slovenskem filmu (o tem se je javno hvalil, če se spomnite), so najbrž pričakovali, da bo javnosti prijazno pojasnil, da je Možini vesna ušla le za las in da se je žirija šele po večurni vroči razpravi odločila, da nagrado nameni Dolgim počitnicam Damjana Kozoleta. Namesto tega pa jim je Mitja zabrusil, da je bil film Pedro Opeka, prijatelj revežev eden najslabših na festivalu.

Ja, lep konec žalostne zgodbe, bi lahko rekli. Zgodbe, v kateri so jo na koncu vsi zasluženo dobili po nosu. Le slovenski film je bil še enkrat več nedolžna žrtev politikantskih preigravanj.