Jordanova kitarska virtuoznost je namreč osupljiva, saj je njegov način igranja podoben igranju klavirja. Resda tudi drugi kitaristi udarjajo po strunah na vratu kitare (tako imenovani "tapping"), vendar je Jordan svojo tehniko razvil do popolnosti. Dvoročni dotiki, potegi in tapkanje mu omogočajo hkratno igranje dveh popolnoma ločenih melodij. Svoje mojstrstvo na koncertih rad ponazori tudi s tem, da igra dve kitari hkrati - ali pa z levo roko igra kitaro, z desno pa klavir.

Naslednji albumi niso več dosegli fantastične odmevnosti Magic Toucha. Glasbena industrija mu je očitala pomanjkanje fokusa. Njegov odgovor na pritiske založb je bil popoln umik s scene, ki je trajal debelo desetletje, v tem času pa se je posvetil študiju glasbene terapije. V zadnjem času se je vrnil v studio, posnel dva albuma, zadnjega - Friends - so kritiki ocenili kot zelo prepričljivo nadaljevanje zgodbe, ki jo pripoveduje Magic Touch. Stanley Jordan bo v ponedeljek nastopil v Mariboru v okviru festivala Etnika. Zaradi velikega zanimanja občinstva je moral organizator koncert prestaviti iz Jazz kluba Satchmo v veliko dvorano Narodnega doma.

Vaš samosvoj stil igranja kitare ste si izmislili, ker ste želeli nanjo prenesti svoj pianistični pristop, saj ste se od otroštva učili igrati klavir. Zakaj ste sploh opustili klavir in se raje lotili kitare?

Star sem bil enajst let, ko je moja družina preživljala težavno obdobje in je bila prisiljena prodati klavir. Kar pa me ni hudo prizadelo, saj sem se takrat že začel zanimati za kitaro. Nazadnje sem uspel starše prepričati, da mi jo kupijo, kar ni bilo težko, ker je bila bistveno cenejša od klavirja. Ni trajalo dolgo, da sem prišel do spoznanja, da je to moj inštrument. Vendar sem še vedno razmišljal kot pianist in sem iskal način, kako bi glasbo, ki se mi je vrtela v glavi, odigral na kitari. Začel sem veliko eksperimentirati, na svoj način pa sem začel igrati s 16 leti.

Bili ste torej stari približno toliko kot občinstvo na vašem sredinem koncertu na II. gimnaziji Maribor. Je bilo osvežujoče igrati za mladino, če upoštevamo, da je občinstvo na jazz koncertih vse bolj sivolaso in gologlavo?

Absolutno. Takšni nastopi so zelo pomembni. Za jazz sem se namreč začel zanimati, ker mi je bil dostopen - to glasbo so vrtele glasbene postaje, prijatelji so poslušali jazz, nedaleč od mojega doma je bil jazz festival. Te izkušnje so spremenile moje življenje. Zato si želim, da bi tovrstno izbiro imelo čim več mladih.

Na omrežju Youtube si je mogoče ogledati 25 let star intervju z vami. Takrat ste poudarili, da se mnogi mladi temnopolti Američani ne zavedajo dejstva, da je jazz "njihova" glasba, njihova dediščina. So razmere danes kaj boljše?

Poslabšale so se. Marketing v hip hopu je tako močan, da je zelo težko spraviti še kakšno drugo sporočilo v ospredje.

Ne marate hip hopa?

Ne gre za vprašanje, ali mi je všeč ali ne. Razočaran sem nad dejstvom, da je postal tako prevladujoč in se zaradi njega ne sliši več veliko druge glasbe. V ZDA imamo "črnske" radijske postaje, ki so nekoč vrtele zelo različno glasbo, zdaj pa so se v pretežni meri povsem podredile hip hopu.

Uspeh ste doživeli dokaj hitro, pri 26 letih ste na lestvici jazz albumov zasedli prvo mesto. Če to opazujete iz današnje perspektive, ali bi rekli, da sta uspeh in slava za vas prišla prehitro?

Ne, menim, da sem bil pripravljen na uspeh. Imel sem načrt, kako uspeti v svetu glasbe, in ta načrt je deloval mnogo bolje, kot sem pričakoval. Zadeve so se zakomplicirale kasneje. Bolj globoko ko sem prodiral v svet glasbene industrije, manj mi je bil všeč.

Kaj vas je najbolj zmotilo v delovanju glasbene industrije?

Njen bistveni pogon je marketing. Izvaja se veliko pritiska na glasbenike, naj igrajo glasbo, za katero tržniki menijo, da se jo da prodati. Jaz pa sem bil prepričan, da mora biti na prvem mestu glasba, tržniki pa morajo ugotoviti način, kako jo ponuditi tržišču. Zdajšnje propadanje glasbene industrije pravzaprav najbolje ilustrira to, na kar sem opozarjal pred več kot petnajstimi leti. Ljudem sploh več ni mar za glasbo, založbe so jo zreducirale na glasbeno podlago za videospot.

Ali pa na melodijo zvonjenja mobilnega telefona.

Točno to. Ljudje si ne vzamejo več časa za poslušanje. Prav v času, ko sem si vzel odmor od snemanja plošč, sem odkril glasbeno terapijo. Pri njej je odnos do glasbe popolnoma drugačen, bistveno bolj poglobljen. Glasbo se že več tisoč let uporablja za zdravljenje. Igranje glasbe lahko služi v terapevtske namene pri vseh mogočih obolenjih in zdravstvenih stanjih. Z glasbo je mogoče ustvariti bolj humano delovno okolje, spodbujati vzgojni proces v vrtcih in šolah... Za sodelovanje v teh terapijah ni treba biti virtuoz. Že amatersko igranje ksilofona, bobna ali klavirja lahko ljudem zelo pomaga.

V kakšno šablono vas je poskušala stisniti založba?

Ko sem začel snemati za založbo Blue Note, so me nekateri dojemali kot nekakšnega kitarskega Wyntona Marsalisa, ki je takrat postajal zelo popularen. Name so izvajali veliko pritiska, naj igram samo "čisti" jazz in da naj se držim samo enega glasbenega stila. Mediji, menedžerji, tržniki, agentje... skratka, nihče ni vedel, kaj naj počnejo z ustvarjalcem, ki igra več stilov glasbe, ne samo enega.

Še vedno ne vedo. Vsi bi vedno radi kategorizirali glasbenike.

V tistem času sem začel študirati filozofijo estetike, ki bi morala biti podlaga za trženje umetnosti, saj postavlja vsa pravilna vprašanja. Če ugotoviš, kaj je vrednega v umetnini, boš tudi vedel, kako jo boš tržil. Na primer: v svetu jazza sem zaznal prepričanje, da se dobra glasba ne prodaja. V zgodovini se je to mogoče dogajalo, vendar tega ne moreš posplošiti. Številni odlični glasbeniki - Duke Ellington, Louis Armstrong - so svoje plošče odlično prodajali. Miles Davis je zaslužil veliko denarja.

Menite, da ste postali žrtev lastne genialnosti? Da so se ljudje preveč osredotočali na to, kako igrate, ne pa tudi na vašo glasbo?

Pri Magic Touch sem se zavestno odločil, da se osredotočim na tehniko, zato je na njej tudi toliko različnih zvrsti glasbe. Težavno je postalo kasneje, ko nisem dobil priložnosti opisati, kaj počnem v svoji glasbi. Ko sem hotel, so mi v založbi rekli: "Pusti, to je naše delo." Če bi se trženja lotili drugače, bi bilo razumevanje občinstva drugačno. Zato se je dogajalo, da je veliko negativne kritike nastalo zaradi nesporazumov. Kakor da bi nekomu dal poskusiti jabolko, on pa bi se pritožil, da sadež sploh nima okusa po pomaranči.

Za svojo umetniško svobodo ste plačali veliko ceno. Lahko bi se "prodali" in bi zdaj vozili ferrarija.

Res sem imel možnosti, da bi zaslužil veliko denarja, vendar ob tem ne bi bil srečen. Ker sem srečen, mi ni treba kupovati dragih stvari. Mnoge pop zvezde zaslužijo veliko denarja v kratkem času, potem pa je njihove kariere konec. Dobra glasba pa se zmore prodajati tudi skozi daljše obdobje. Podobno kot pri kuhanju. Če neko jed kuhate počasi in dlje, ima najbrž boljši okus.

Drži, samo njene sestavine morajo biti kakovostne. Na vašem zadnjem albumu Friends igrate tudi hit Katy Perry I kissed a girl. Kaj vas je pičilo?

Slišal sem akustično verzijo te skladbe, ki je bila skoraj jazzovska, všeč mi je bila zamisel in sem jo hotel izpeljati do konca.

Nekoč ste za podjetje Apple naredili tisti kratki zvok, ki ga računalnik naredi ob zagonu. Kako je prišlo do tega posla?

To je bilo v obdobju, ko se je govorilo slabo o Applu. Neki znanec mi je svetoval, naj čim prej zamenjam svoj računalnik, ker bo šlo podjetje čez pol leta v bankrot. Šel sem na sedež družbe in tam odigral koncert za zaposlene. Na koncu sem dejal, da cenim njihov trud in da naj vztrajajo pri svojem poslu. Pristopil je vodja oddelka za zvok in me je pozval, da naj naredim zagonski zvok za njihov novi model PowerMac, s katerim si skušajo ustvariti nov imidž. Z akustično kitaro sem naredil kratek, napadalen zvok, ki naj bi glasbeno osmislil novo tehnologijo in uporabniku sporočil, da se Apple udarno vrača na sceno.

In še kako se je vrnil. Ste pozneje še kaj sodelovali?

Žal ne. Rad pa bi jih spet obiskal in jim svetoval, ker njihovi aktualni zagonski zvoki niso nič posebnega. Microsoft je denimo na tem področju mnogo bolj napreden.