Nagrado, ki je Alfred Nobel sicer sprva ni predvidel, sta v ponedeljek dobila Alvin Roth in Llyod Shapley za njune prispevke na področju eksperimentalne ekonomije in tržnega inženiringa. Glede na aktualnost sedanje krize in iskanja ustreznih odgovorov nanjo je bila letošnja podelitev za mnoge razočaranje. Toda prav letošnja nagrada nosi pomembna sporočila za slovensko ekonomsko skupnost.

Letošnja podelitev močno poudarja pomen trga kot najbolj učinkovitega sistema kontrole ekonomskega življenja. Omenjena ekonomista sta namreč prejela nagrado za oblikovanje tržnih orodij, ki pripomorejo k reševanju vsakdanjih težav. Najbolj znan je njun prispevek k iskanju kompatibilnih darovalcev in prejemnikov ledvic ter pomoč pri izbiri šol. Eksperimentalna ekonomista sta pokazala, da tržni udeleženci zaradi različnih interesov pogosto ne želijo odkriti svojih pravih preferenc, zato samoregulacijski trgi ne delujejo. V ozadju tržnega mehanizma se pojavljajo različni subjekti in problem relacij med njimi, zato ga lahko razumemo tudi kot obliko kooperativne igre. Nadvse dobrodošlo spoznanje za slovenske neoliberalce in njihovo poenostavljeno razumevanje trga kot izključevalnega mehanizma.

Odgovornost angažiranega ekonomista ni zgolj v razmisleku o stanju sveta, ampak tudi o samem subjektu takega razmišljanja. Za dobitnike Nobelove nagrade je značilna visoka stopnja idejne konsistentnosti. Mnogi med njimi so zato dolgo čakali na nagrado, saj je zgodovinski čas različno (ne)naklonjen posameznim teoretskim idejam. Dosledni ekonomisti namreč ne morejo delovati kot podjetniki, ki skozi spremembo svojih prepričanj iščejo nove priložnosti. V Sloveniji podporniki politične levice dosledno ostajajo zvesti nacionalnemu interesu, družbeni solidarnosti in večji prerazdelitvi dohodka, ki temelji na progresivni obdavčitvi ter prerazdelitvenih programih. Ekonomisti, naklonjeni liberalnemu konceptu sedanje vlade, temelječemu na močnejši vlogi trga, nižjih davkih, principu socialne rezidualnosti in večji odgovornosti posameznika za lastno usodo, pa postajajo vse bolj idejno nedosledni. Namesto enotne davčne stopnje državni intervencionizem. Namesto prevzemanja individualne odgovornosti za napačne poslovne odločitve socializacija izgub na ramenih davkoplačevalcev. Namesto decentraliziranega pristopa centralizacija odločanja skozi slabo banko in državni holding. Namesto želene depolitizacije gospodarstva še večja politizacija. Toda ali je lahko oportunitetni strošek prepričljivih ekonomistov tako velika idejna nekonsistentnost? Miselno prostituiranje in vetrnjaštvo pogosto nadgrajujeta tudi neomikan javni diskurz in pomanjkanje elementarne politične kulture. Slednje dejansko onemogoča resno politično-ekonomsko razpravo glede napovedanih ukrepov, ki bi lahko omogočila večjo stopnjo njihove legitimnosti. Če parafraziramo nobelovca, bi potrebovali tudi na ekonomskem znanstvenem trgu manj izključevanja in več sodelovanja.

Ukrepi ekonomske politike imajo močne posledice na življenjski standard ljudi. Toda zaradi ločitve subjekta od objekta ekonomske politike s(m)o ekonomisti v dobršni meri izgubili občutek za razumevanje prizadetih. Po mnenju nekaterih ekonomistov je varčevanje na račun socialne države in javnega sektorja v Sloveniji nadvse upravičeno. Ob tem neoliberalci preprosto pozabljajo, da je prav slednje mnogim od nas omogočilo dolgoletno šolanje in da slednje ni vzrok za pojav sedanje krize. Še večja nedoslednost se kaže v dejstvu, da postanejo kritični do varčevalnih ukrepov sedanje vlade šele ob zmanjševanju sredstev za visoko šolstvo. Zahtevo po partikularnosti varčevanja upravičujejo skozi razvojni pomen znanja in perspektivo mladih. Očitno skozi lastno izhodišče presojajo (ne)pravičnost vladnih ukrepov. Pri tem pozabljajo, da brez tančice nevednosti preprosto ne more biti doslednosti.

Posledice takšnega stanja duha v Sloveniji se kažejo tudi v vedno nižji javni podobi ekonomistov. Vse bolj se zdi, da potrebujemo profesionalni etični kodeks, podoben tistemu v medicini. Prvi razlog tiči v razvoju ekonomije kot vede, ki je bila na začetku močno vpeta v okvir moralne filozofije. Z razvojem v smeri današnje ekonomike je postala vrednostno izpraznjena, ekonomisti pa skozi utilitarno etiko neoklasične ekonomike tisti, ki dobro razumejo kot koristno. Drugi razlog se skriva v sami naravi krize, ki ni samo ekonomska, ampak tudi socialna in moralna. Način njenega reševanja presega domet ekonomske skupnosti, zato bi slednje zahtevalo več previdnosti in skromnosti med ekonomisti. Z epistemološkega vidika je namreč ekonomsko znanje v svetu nepopolnih informacij, kompleksnosti in naraščajočega tveganja vedno pomanjkljivo, zato bo ortodoksni ekonomist s svojimi predlogi verjetno naredil več škode kot koristi. Slaba banka je eksemplaričen primer, saj odpira več dilem kot ponuja prepričljivih odgovorov.

Slovenska zgodba ima svoj nauk. Družbena odgovornost akademskih ekonomistov je zaradi močnega vpliva na sprejemanje ključnih odločitev v družbi in javno mnenje izredno velika. Strokovni argumenti postajajo zato danes vse bolj politično blago. Na nas, ekonomistih, ostaja, da smo ob nenehnih poskusih instrumentalizacije ekonomske stroke v politične namene čim manj vetrnjaški. Toda zdi se, da ekonomisti v Sloveniji ni(s)mo imuni za problem idejne nekonsistentnosti. Še manj očitno razumemo pomen strpnega dialoga med drugače mislečimi, zato je naša javna podoba vse slabša. Morda so slovenske tegobe atipične. Morda je tako tudi drugje. Morda pa je imel Alfred Nobel le prav, ko nagrade za ekonomijo ni predvidel. Morda si je preprosto ne zaslužimo.

Doc. dr. Aleksandar Kešeljević je predavatelj ekonomije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.