Zdenko Vrdlovec ni filozof in ni (pre)bral Martina Heideggerja, četudi je dostopen, skorajda v celoti, v slovenskem jeziku; niti ni strokovnjak za likovno umetnost (v Političnih in drugih spisih govorim predvsem o Brdarju in Preglju, s "prelomnimi" spoznanji in ugotovitvami za stroko, z "dokazi", ki jih, kot sam priznava v navedenem članku, sploh ni prebral. Kakšna strokovna kritika je to, če v uvodu sam navedeš, da knjige v celoti nisi bral?! Vrdlovec je že pred časom zavrnil oceno moje filozofske knjige Neki tekst, prolegomena, Entracte I, verjetno pač iz istega razloga, kot je ne-branje, ne(u)sposob(lje)nost za kritično oceno Političnih in drugih spisov. Pod tem naslovom je zapisana beseda, oznaka, pojem, ki "združuje" vse zapise - izraz eseji, ki so svoj vrh doživljali z Rolandom Barthesom v šestdesetih, sedemdesetih letih, in kar je - vsaj za mene - edino možni in najvišji "met" v literarni, likovno-estetski in filozofski - znanstveni - presoji… A o užitku ali po Vrdlovcu o neužitku v tekstu (znana Barthesova knjiga) bi še lahko razpravljali, ne z njim in z mano, ampak poklicani, se pravi Drugi. O temeljnem zapisu v moji knjigi z naslovom Ženska - devica - monstrum, kjer sem "obrnil" in nadgradil Lacanovega Sada, pa Vrdlovec (pač) ne izreče niti Ene…
Zdaj pa k pojasnilu, ki je v resnici pojasnilo za ne(do)zorelo, nedoraslo mladež, za otročaje in otroke in bedake, "popolnoma nerazumljivega" odlomka iz moje knjige, ki je v resnici stavek, iztrgan iz konteksta in ga Zdenko Vrdlovec (pač) ni razumel, niti dojel njegovega "globokega" pomena in sporočila, čeprav je v bistvu enostaven in preprost, saj že pred njim navajam bistvo (zdaj ga citiram v celoti):
"Po-stavje (Heideggerjev Ge-stell) kot nevarnost tehnike, postavljanje dejanskega kot razpoložljivega obstanka, pa vendar usojenje, ki zbira v izzivanju, je bistveno za status Ženske v zgodovini, za temeljno določanje, za temeljno opredelitev bistva Ženske v njenem zgodovinskem bistvu, in v njeni biti kot lastenju, prilastitvi (Heideggerjev Er-eignis). Zato zamenjajmo v Heideggerjevem tekstu dejanskost kot 'razpoložljiv obstanek' z vprašanjem Ženske - ali Marije-Jezusa v ponovni vzpostavitvi, v re-ligiji krščanstva (tudi Marija-Jezus sta v krščanskem Institutu zlorabljena, zato je tudi njiju treba znova, ponovno 'obuditi' v prvotno stanje… Re-ligija, re-legein v grščini pomeni ponovno (vz)postavitev) /…/ s tem, da je tehne ohranjena v bistvu tehnike kot temeljne perverznosti dejanske sprevrnitve v poslanstvu Ženske."
Ženska v zahodni civilizaciji in (tudi) metafiziki - filozofiji je torej "razpoložljivo" bitje (ens), kot "razpoložljiva" eksistenca (nemški Bestand je tudi eksistenca) - esse, bitje-na-razpolago družbi, logosu, filozofiji (glej Derridajeve razprave o falogocentrizmu), "na razpolago" Moškemu, Družini, Spolu, Rodu, Genealogiji in Seksualnosti (Heideggerjev Geschlecht), "razpoložljiv obstanek" (Bestand je v odličnem Debenjakovem slovarju tudi zaloga, fond in inventar, v SSKJ pa najdemo še sinergične pomen(k)e, kot so obstajanje, nadaljnje bivanje, obstanek civilizacije, ohranjanje življenja, sposobnost vztrajanja, ob-stajanja in delovanja).
Moje sporočilo torej je, da moramo "rešiti" - odrešiti - Žensko te perverznosti in tega stanja, njene zavestne, družbene in filozofske podrejenosti kot "razpoložljive eksistence" v službi Drugih (Moškega in Družbe) in Drugega (= boga), njene ne-celosti (Lacan) in ji vrniti nekdanjo in prvotno - primarno in prvinsko - Moč, Svobodo, Samolastnost, ki se je v tisočletjih izgubila… Bo zdaj Vrdlovec "razumel" mojo knjigo? In temeljno zablodo evropske metafizike in zgodovine, na katero opozarjata v svojih knjigah Julia Kristeva in Derrida…
Andrej Medved,
pesnik in filozof iz Kopra
