Idrija velja za nekakšno slovensko meko relija, kajti od tam prihajajo številni dobri dirkači, državne prvake pa širni Sloveniji servirajo kot po tekočem traku. A za vsakim uspehom se po navadi skriva ogromno odrekanja, premagovanja težav, finančnih zapletov. In neskončno veliko volje, navdušenja, strasti, brez katerih pri nas trenutno ne gre.

Aleks Humar to dobro pozna, letos je bil na državnem prvenstvu z odlično pripravljeno škodo fabio S2000 enostavno nepremagljiv. Na zadnji dirki v Idriji, kjer je hotel naslov prvaka proslaviti pred številnimi zvestimi navijači, se mu račun zaradi nesreče in s tem posledično odstopa ni povsem izšel. Izšel pa se mu je na petih drugih relijih, vključno z najprestižnejšim pri nas, Saturnusom. A kljub premoči (ali ravno zaradi nje) Aleks ni najbolj zadovoljen. "Samo šest relijev za državno prvenstvo, vsega skupaj okoli 800 dirkalnih kilometrov, je premalo, da bi lahko v celoti izkoristil vse, kar fabia S2000 zmore in ponuja. Pri pripravi dirkalnika imamo še nekaj rezerv, pri ostrejši konkurenci pa se lotiš priprav precej bolj zbrano in natančno. Da, pogrešam tudi bolj ostro konkurenco, vrhunske dirkalnike, a to je seveda vse povezano z denarjem," pravi 40-letni Aleks, ki je po osnovni izobrazbi strojnik, sicer pa je lastnik in vzdrževalec male hidroelektrarne.

Z relijem se je začel ukvarjati leta 1994 kot sovoznik, resneje pa je začel dirkati leta 1998 z "neuničljivim" Zastavinim yugom in v pokalu seicento, kjer je že kot novinec postal prvak. Dirkaški šport ga je seveda okužil do te mere, da si danes brez njega ne zna predstavljati vsakdana, saj poleg hobijev, med katere sodi v glavnem ukvarjanje s športom, Aleks uvršča tudi čas, ki ga porabi za pripravo avtomobila. Zato ni čudno, da je celotna njegova družina bolj ali manj vključena v dirkanje, partnerica Andreja in hči Anja skrbita za moralno podporo in logistiko, sin Matic pa je del ekipe, kjer kot mehanik pomaga pri pripravi dirkalnika.

Reli je nevaren šport, a o nevarnostih Aleks ne razmišlja: "Seveda je vsako dirkanje nevarno, a vseeno ne vidim kakšnih posebnih nevarnosti, zato se na dirko ne odpravljam s strahom, kvečjemu s pozitivno tremo. Zato pogrešam, kot sem že dejal, več relijev z bolj ostro konkurenco, kajti z večjo koncentracijo je tudi napak manj. Res pa je, da potem voziš precej bolj agresivno in z več pripravljenosti na tveganje. A v tem je bistvo tega športa." Kljub dolgoletnemu dirkanju še ni bil huje poškodovan, do zdaj je skupil le manjšo poškodbo vratu, bolj se je poškodoval pri igranju nogometa in kolesarjenju, saj je moral zaradi hudega padca lani izpustiti tako rekoč celo sezono.

Ravno letošnja sezona, ki je štela omenjenih skromnih 6 relijev, kaže na celotno podobo relija pri nas. A tako ni le pri nas, celotne razmere v Evropi so vse prej kot optimalne za ta sicer adrenalinski, a drag šport. Zato se Aleks vedno bolj ozira na dirkanje onstran meja, saj ima v rokah dovolj soliden dirkalnik, da bi z njim lahko uspešno dirkal tudi v precej močnejši konkurenci, po drugi strani se zaveda, da so želje eno, stvarnost pa nekaj drugega. "Denar, denar, denar. Večna nočna mora vseh, ki se ukvarjamo z relijem. Želim si odpeljati vsaj kakšno dirko na evropski ravni, realnost pa so le dirke na državnem prvenstvu in kakšna dirka v naši neposredni soseščini. Zato ne smemo dopustiti, da bi izgubljali mlade dirkače, eno od rešitev vidim v organizaciji pokala s cenovno sprejemljivi avtomobili, ki bi nadomestili 'večne' yuge. Sledi tudi večja medijska prepoznavnost relija na vseh nivojih. Tudi tukaj je odprtega še zelo veliko potenciala." Prav zares, tudi dirkači in ekipe se bodo morali počasi začeti zavedati, da brez ustreznega "daj" ne bo primernega "dobim". Na tem področju pa slovenski dirkaški šport vedno bolj šepa. A to je že druga nikoli dokončana zgodba.