"Kmetijske subvencije oziroma neposredna plačila želimo dati le aktivnim kmetom. Zemljo kupujejo tudi zavarovalnice in banke, in to po tisoče hektarjev, ter zaprošajo za subvencije. To želimo preprečiti, zato uvajamo novo definicijo aktivnega kmeta. Polkmetov - tistih, ki kmetujejo ob redni službi, se ne bomo dotikali. Glede teh vas ni treba skrbeti," je skušal zbrane pomiriti Peter Kaltenegger iz generalnega direktorata za kmetijstvo pri evropski komisiji.
Pritisk po urbanizaciji na podeželju enak kot v mestih
O tem, kako bo z evropskim in slovenskim kmetijstvom po letu 2014, je še vedno veliko neznank. Agrarni ekonomist dr. Luka Juvančič opozarja predvsem na dejstvo, da bo Slovenija pri delitvi denarja za razvoj podeželja razdeljena na dva dela: na razviti zahod in nerazviti vzhod. Razlikovala se bosta po tem, da bo Bruselj ukrepe programa razvoja podeželja zahodu financiral le še 50-odstotno in ne več 75-odstotno. "To pomeni, da bo treba slovenski finančni delež za zahod povečati, sicer evropskega denarja ne bomo izkoristili. Lahko pa se država tudi odloči in več denarja usmerja na vzhod, kjer bo delež sofinanciranja iz bruseljskega proračuna večji," je poudaril Juvančič.
In izpostavil nekaj mitov, ki naj bi veljali za slovensko podeželje, a jih praksa ne potrjuje. "Pogosto govorimo o praznjenju podeželja, vendar razvoj stavbnega fonda v zadnjih dvajsetih letih ne kaže na to. Pritisk po urbanizaciji ni na podeželju nič manjši kot v mestih," ugotavlja Juvančič. In nadaljuje: "Podeželje povezujemo z nizko podjetniško aktivnostjo. Tudi to je posploševanje. Od kod pa prihajajo nekateri podjetniški šampijoni, kot so jakopini, akrapoviči, boscaroli, s katerimi se radi pohvalimo? S podeželja!"
Pridevnika kmetijski se sramujemo
Povprečna starost gospodarjev slovenskih kmetij je 57 let, le devet odstotkov jih ima kmetijsko izobrazbo - navkljub 15 izobraževalnim ustanovam s področja kmetijstva, vrtnarstva, gozdarstva, živilstva in veterine, kolikor jih premore Slovenija. "To je preveč! Imamo armado šol, dve fakulteti in nekaj visokih šol, iz katerih vsako leto izbruhne veliko diplomantov, ki pa se nimajo kje zaposliti. Moti me tudi to, da se večina teh šol sramuje imena kmetijska in so raje biotehniške..." je kritična Sonja Arlič s kmetije v bližini Velenja.
Arličeva z diplomo, ki jo je pridobila na ljubljanski biotehniški fakulteti, močno presega izobrazbeno sestavo na kmetijah. Izstopa tudi s prodornostjo, marljivostjo in kritičnostjo. "V Sloveniji se pogovarjamo o velikih in majhnih kmetijah, še noben politik pa ni povedal, kaj je velika in kaj evropsko primerljiva kmetija. Mi obdelujemo 45 hektarjev zemljišč, vsa v strmini, kjer so razmere za kmetovanje težke, a ne vemo, v katero kategorijo pademo. Trenutno sta na kmetiji dve delovni mesti, moje in moževo, če bo želel kmetovati še sin, pa treh ljudi ne more preživeti," opozarja Sonja Arlič. Tudi bližajoča se kmetijska reforma je zanjo neznanka. "Ne vemo natančno, kaj nas čaka. Vse je še v oblakih. In problem slovenske kmetijske politike je, da nikoli ne ve natančno, kaj bi s kmetijstvom rada. Žalostno je, da dr. Duša Plut, ki je od zelenih, zeleni in kmetijci pa se nismo nikoli marali, nenehno opozarja, da moramo v Sloveniji povečati število hektarjev obdelovalnih površin na prebivalca in da imamo preveč gozdov. Tega od ljudi na kmetijskem ministrstvu ne slišim," sklene Sonja Arlič.
