S Petrom Lovšinom, udobno zleknjenim v usnjeni divan, smo se pred velikim koncertom, ki ga bo jutri priredil v ljubljanskem Kinu Šiška, pogovarjali o nadideološki socialni angažiranosti, umeščeni nekam med ludizem in anarhizem, ki se prepletata z utopijo, ki se na koncu z malo božanske ljubezni spremeni v nekaj čarobnega.
Je album Za spremembo res družbeno angažiran ali pa je družbena situacija takšna, da vsepovsod iščemo ogledalo socialnih frustracij, tudi v novih skladbah nekdanjega pankrta Petra Lovšina?
Vprašanje je na mestu. V bistvu je to povsem osebnoizpovedni album. Kakšno spremembo sem imel v mislih? Tako ali tako imam rad vse spremembe. Če en dan pijem belo vino, pijem naslednji dan rdečega.
Seveda pa je moj osebni občutek vedno lahko tudi družben. Po obdobju Pankrtov, ko nas je fasciniralo ukvarjanje z družbenim okoljem, sem se skušal umakniti pred aktualnimi dogodki. A nekaterim stvarem se ni mogoče izogniti. Navsezadnje imamo avtorji glasbe tudi kot ceh probleme, ki so zelo podobni problemom gradbenih delavcev. Tudi mi smo čisto sami. Na naš račun privatizirajo medije, nemočno opazujemo, kdo vse dobiva licence za radijske postaje, opazujemo, kako propada poklic glasbenih urednikov. Tudi jaz osebno to občutim. Ampak nikoli nisem hotel biti dežurni revolucionar. Večkrat so me že pozivali, naj napišem kakšno protestno skladbo, ampak...
Toda ali razumete takšno željo ljudi? Morda že zaradi vaše zgodovinske vloge?
Seveda jo razumem. Takšne vloge sicer ne sprejemam, reagiram pa na svoj način. Plošča Za spremembo je nastajala letos in lani. Veliko stvari, ki jih ljudje čutijo v njej, je resničnih. Želim si, da bi bili ljudje aktivni, da bi se borili - za svoje delovno mesto, za svoje okolje. Vsi seveda čutimo, da je nekaj narobe. Nam, ki smo hoteli spreminjati prejšnji režim, ki se nam je zdel dolgočasen, siv, je že sama forma parlamentarne demokracije pomenila napredek. Kar dolgo je kazalo tudi, da je Slovenija zgodba o uspehu. Potem pa smo dobili odtujene gigante moči.
Poznam primer dobre tovarne v Beli krajini s petsto zaposlenimi. Ampak ker je proizvodnja na Slovaškem še pet centov cenejša, so se lastniki odločili, da jo bodo preselili tja. To me počasi začenja boleti. Vsak teden koncertiram po Sloveniji in srečujem ljudi v težavah. Vidim tudi, da je vedno težje najti obiskovalce, ki bi lahko plačali vstopnino. Če je vstop prost, pa jih pride na tisoče.
O ekonomskih nepravilnostih in razpadu vrednot, ki iz tega sledijo, ne želim govoriti. Včasih pa razmišljam, da bi bilo bolje, če bi predali oblast ženskam.
O tem govorite v skladbi Hišni bog pa tudi v skladbi Sreča in mir, v kateri se vsevprek svobodna ljubezen zaključi z družinsko harmonijo, osredotočeno okoli ene ženske. Gre v bistvu za ekonomijo v grškem pomenu besede, oikos nomos, moč gospodinjstva?
Ženske si gotovo zaslužijo, da bi poskusile... Eric Cantona, nekdanji nogometaš, zvezda francoske reprezentance in kluba Manchester United ter velik kritik kapitalizma, pa nas ves čas spominja tudi, da imamo prav navadni ljudje, če se združimo, ogromno moč. V enem dnevu lahko potegnemo svoj denar iz bank in sistem se bo zrušil. Včasih grem na potovanje in vidim po svetu veliko bede, na drugi strani pa veliko moč, orožje v rokah privatnih milic, industrijo varovanja. Mislim si, da mora ta sistem enkrat počiti.
Je takšna vsebina skladbe Tihožitje, v kateri govorite o atentatu, ki ga opazujete z balkona nekega hotela?
Nekaj takega lahko vidiš v tujini, ampak že jutri morda pod svojim balkonom. Zdi se mi, da se z zgodovinskega vidika končuje obdobje relativnega miru, ki je po drugi svetovni vojni vladal v Evropi in Ameriki... To obdobje je bilo izjemno, če se spomnimo, da je zgodovina človeštva sicer eno samo klanje in zatiranje šibkejših. Moja ambicija ni, da bi o tem veliko govoril, gotovo pa se na plošči pojavljajo namigi.
Thomas Mann je v Čarobni gori zapisal, da so umetniki "seizmografi", ki zaznavajo drobne spremembe v družbi in napovedujejo katastrofe.
Kakšna stvar res kdaj prodre na plano in se izkaže za resnično. Za Pankrte sem leta 1984 napisal skladbo Sarajevo 1984. Takrat sem imel res slab občutek zaradi olimpijskih iger. In potem se je v Sarajevu zgodilo največje klanje.
Res je, da lahko koga zdaj postane še strah živeti v Sloveniji, ko posluša, kako nanj z vrha sejejo paniko. To je skoraj nekakšno kaznivo dejanje. Nasilje je lahko tudi besedno, ne le fizično. Ampak če vemo, da so ljudje lahko našli smisel življenja celo v Dachauu, nikakor ne smemo izgubiti volje in postati dolgočasni, neseksi. Znano je, da so med vojno tudi občutja ljubezni močnejša. O tem govori ta plošča.
Videti je, da problemom neradi dajete imena. Po drugi strani je eden vaših kolegov iz Pankrtov, bobnar Slavc Colnarič, že zelo konkretno rekel, da ste leta 1988 na Kongresnem trgu igrali, da bi Janeza Janšo spustili iz zapora. Zdaj, pravi, bi šel še enkrat igrat, samo da bi ga spet zaprli.
Ha, ha, ha!
Je to preveč radikalno za vas?
Tisto so bili seveda drugi časi. Danes pa ne bi igral več za nikogar. Ne, da bi šel ven, ne noter, nič takšnega. Igram, če me kdo najame. Grem tudi na festival piva in cvetja, čeprav v glavnem pijem vino.
Seveda se mi zdi napačno, da odgovorni v državi ne upoštevajo, kaj je splošno družbeno dobro. Ampak ne verjamem, da imamo ljudje iz našega kroga še kakšen vpliv v tej družbi. Mislim, da je politika za nas približno toliko zanimiva, kot da bi komentirali kakšne hude nevihte, potres ali kaj takšnega. Seizmolog pač ne bi rad postal.
S Pankrti še zdaj igrate na področju bivše Jugoslavije. Medtem ko se Slovenija otepa z nekakšno hermetičnostjo, se zdi, da imajo na drugi strani meje, predvsem v političnem smislu, pred seboj še velike cilje. Prihajajo v Evropsko unijo. Ste zato napisali skladbo Ljubav na granici?
Povezavo bi lahko našli. Po eni strani gre za ljubezensko skladbo, po drugi strani je nastala dobesedno na meji med Srbijo in Hrvaško, lani, na tamkajšnjem festivalu piva.
Je Slovenija to ljubezen že izgubila?
Ne vem. Ima Slovenija še kakšno možnost, da se osamosvoji?
Morda. Po grškem scenariju. Kakšno sporočilo torej nosite Pankrti nazaj v Jugoslavijo?
Velikokrat smo napačno razumljeni. Pred dvajsetimi leti smo na primer v Italiji igrali skladbo Bandiera Rossa. Pod odrom je bilo okrog dvesto črnosrajčnikov. Jezno so nas pogledovali, ampak na koncu nas niso pretepli. Najbrž so vendarle razumeli, da nismo ravno...
Brigate Rosse?
Tako je. Določene skladbe pač izvajamo z distanco. Dostikrat pa nas razumejo, kot da je to naša ideja. Vendar nihče od nas ni bil nikoli komunist. Bandiera Rossa ima dobro melodijo in je dober komad. Pojemo ga z veseljem in to je vse. Takšno možnost nam daje rokenrol. Morda je kakšnemu levičarju všeč Billy Bragg, ampak v resnici noben pravi glasbenik ni bil nikoli član kakšne politične stranke ali resen aktivist. Če bo kdo pel Bandiero Rosso, ko bo začel revolucijo, mu mi ne bomo poslali zahteve za priznanje avtorskih pravic.
Kot razumem, je eterični zaključek albuma, dve inštrumentalni skladbi s pridihom indijske duhovnosti, med vsemi še najbolj konkretna poteza. Najbolj usmerjena k cilju.
Tako je.
Skladbi sta bili posneti za dokumentarni film o preminulem smučarskem šampionu Roku Petroviču. Pri tem ni bilo nikakršnega zafrkavanja in okolišenja?
Seveda ne.
V kakšnem odnosu sta bila s Petrovičem? Kako sta se spoznala?
Kot športni novinar sem poročal s smučarskih tekmovanj za sarajevsko Oslobođenje in postala sva prijatelja. Ko smo s Pankrti snemali himno Slovana je prišel in pel spremljevalne vokale. Prihajal je tudi na obisk k nam domov na Kodeljevo in moj oče mu je vedno dal kakšno jabolko. Njegovih potovanj v Indijo in izkušnje z indijsko duhovnostjo nisem tako dobro poznal...
Kot kaže, pa je bila kar močna. Pomagala mu je do zmag.
Občasno sva govorila tudi o tem. O meditiranju, osredotočanjih, iskanju. Ko sva bila skupaj, je vse kar sevalo. Ves čas je iskal izboljšave. Ko je odkril svojo zmagovalno tehniko, so mu vsi rekli, da se je mora držati. Ampak je šel naprej. Podobno počnejo nekateri glasbeniki. Skladbi Čarovnija kamna in Čarovnija kristala, ki zaključujeta album, sem napisal zanj.
