Sta vam roparja ob aretaciji res dejala, da ju je prvič prijela ženska?

N. N.: Ne, to ne. Je pa eden izmed njiju rekel: »Svaka čast, da me žena uhapsila.« (Vsa čast, da me je aretirala ženska, op. p.)

Resno? In kaj ste mu odgovorili? Dobrodošli v 21. stoletju?

N. N.: (smeh) Ne. Le da pri nas tudi ženske to počnemo.

K aretaciji je najbrž precej pripomoglo to, da ste iz toka potegnili pištolo?

N. N.: S kolesom sem se zapeljala po Šubičevi od parlamenta proti Slovenski cesti. Roparja sem srečala pri trgovini s športno opremo. Že tam sem ju pozvala, naj se ustavita, vendar sta zbežala. Kolesarila sem za njima do Plečnikovega trga. Tam sta že malo omagala. Z ukazi sem ju večkrat pozvala, naj se ustavita, vzela pištolo iz toka in jima pokazala, naj se uležeta na tla. Povedala sta mi, da policisti v Srbiji (roparja sta bila srbska državljana, op. p.) v takem primeru lahko tudi streljajo, in sta se ustrašila, da bom tudi jaz.

Vi, gospod Vačovnik, ste po intervenciji v Novih Jaršah, kjer je zagorelo v kleti stanovanjskega bloka, končali v bolnišnici?

L. V.: S kolegom sva na Šmartinski cesti obravnavala prometno nesrečo prve kategorije, torej samo z materialno škodo, ko so javili, da je na Beblerjevem trgu požar in da se iz bloka močno kadi. Zato sva potegnila do tja in res se je že od zunaj videlo ogromno dima, ki je prihajal skozi zračnike. Dim se je širil po vsem bloku. Iz bloka so se slišali kriki s hodnika in stopnišča, zato sem stekel v blok in ljudem pomagal ven. Do mene je pristopila tudi gospa iz prvega nadstropja in mi dejala, da ima v bloku dva sorodnika, ki sta nebogljena in se bosta sama težko rešila. Dala mi je ključe stanovanja. Na stopnišču se ni več popolnoma nič videlo, saj je bil dim tako gost. Med tekom po stopnicah sem slišal otroški jok in šel pogledat, kje so otroci. Na hodniku so bila steklena vrata že razbita, na balkonu (na koncu hodnika, op. p.) pa družina z dojenčkom in še enim majhnim otrokom, starim kakšno leto ali dve. Medtem so že prišli gasilci, ki so ob balkon postavili lestev, da smo jih lahko po njej spustili z balkona. Nato sva s hišnikom še odprla stopnice, ki se spustijo z balkona, in iz bloka pomagala še več stanovalcem.

Vaši kolegici sta roparja na svoj način »čestitala«, je kdo tudi vam?

L. V.: Ko sem prišel iz bloka, sem še pomagal zavarovati okolico. Poln si adrenalina in ničesar ne čutiš. Čez čas pa vse pride za tabo in kolega me je zvlekel k reševalcem. Vrtelo se mi je. Izmerili so mi vsebnost ogljikovega monoksida in me odpeljali na urgenco, kjer sem popoldne preživel »na kisiku«. Če se mi je takrat kdo zahvalil, niti ne vem, vse se je dogajalo zelo hitro. So me pa na urgenci čudno gledali, ko sem v policijski uniformi s kisikovo masko sedel na invalidskem vozičku. V kliničnem centru smo kasneje klepetali s stanovalci, ampak se niti nisem dobro spomnil, koga od njih sem morda pomagal rešiti in koga ne.

Kaj se v takšnih situacijah človeku plete po glavi? Za pretirano razmišljanje najbrž niti ni časa, pa vendar. Ste naučeni, izurjeni, kako ravnati, v obeh primerih le ni šlo za vsakodnevno situacijo?

N. N.: V glavi sem imela predvsem cilj, da moram posredovati varno. Ker je šlo za rop zlatarne, je obstajala možnost, da sta roparja oborožena. Bala sem se za varnost občanov, ki so bili radovedni, in konec koncev tudi za svojo varnost. Najprej sem se odločila, da bom roparja le spremljala in obveščala kolege, ki ju bodo nekje pričakali oziroma jima prekrižali pot. Ampak ko sem videla, da ju lahko varno aretiram, sem pomislila, da je bolje, da ju aretiram čim prej. Zato sem se odločila in to tudi izvedla.

Torej kar precej razmišljanja, čeprav se je vse dogajalo zelo hitro na nekaj deset metrih.

N. N.: Ja, poln si adrenalina, vendar moraš glavo ohraniti trezno in biti pozoren, da ne bi prišlo do kakšnih neželenih posledic. Vse skupaj je trajalo morda minuto, dve, tri, a občutek imaš, da traja precej dlje.

Pa vi, ste imeli čas za razmišljanje?

L. V.: Podobno kot je dejala kolegica, paziš predvsem na varnost. Po drugi strani te adrenalin tako »napumpa«, da manj razmišljaš in se zaženeš. Ampak hkrati seveda tudi paziš, da ne bi denimo v gostem dimu zašel nekam, od koder ne bi znal priti nazaj.

Dileme, ali morda raje malce počakati, ni?

L. V.: Ne, ko slišiš kričanje, da te nekdo potrebuje, greš pač pomagat.

Vam, gospa policistka, se je prišel osebno poklonit notranji minister. Finančnih spodbud pa policija trenutno – popravite me, če se motim – ne podeljuje. Govorim o denarnih nagradah za požrtvovalnost, hrabrost in podobno, tako da vam ostane le trepljanje po hrbtu. Denar seveda nikakor ne pomeni vsega, po drugi strani pa policisti nimate ravno bajnih plač. Ali okoliščine, ko ni denarja niti za nagrajevanje najbolj požrtvovalnih, vplivajo na vzdušje v policijskih vrstah?

N. N.: Vsi, ki smo se zaposlili v policiji, smo vedeli, da ne bomo obogateli. V ta poklic smo šli tisti, ki s srcem oblečemo uniformo in smo ponosni na to, da smo policisti. Ne glede na to, kakšna plača je.

Sta v sindikatu?

N. N.: Da.

L. V.: Da.

Sprašujem zato, ker je od sindikatov slišati precej več nezadovoljstva kot denimo v zadnjem odgovoru.

N. N.: Zato pa je sindikat. Da nas predstavlja in da se nama ni treba izpostavljati.

Pa denimo morebitno znižanje plač, na primer za 5 odstotkov, bi ga oziroma kako bi ga občutili?

N. N.: Seveda. Vsak odstotek bi se poznal. Tudi mi plačujemo položnice in kupujemo vedno bolj drago hrano. Ampak kot rečeno, tega ne delava zaradi denarja.

Kako je z odnosom javnosti do policije, do policistov? Kako ga vidite, čutite vi?

N. N.: Res je, da nas občani vidijo predvsem kot »represivce«. Kot da smo na cesti samo zato, da pišemo položnice in nimamo početi česa pametnejšega. Pogosto naletimo na takšne izjave občanov. Ko pa se znajdejo v situaciji, ko nas potrebujejo, je povsem drugače. Ko sem denimo na Luninem festivalu neki mamici našla izgubljenega otroka, je bila izjemno zadovoljna, da smo bili s kolegi tam.

L. V.: Žalostno je, da javnost vedno vidi najprej tisto, kar policija naredi slabo, ali pa le to, da ukrepa represivno. Dobra dejanja se precej bolj redko izpostavijo. Zato smo veseli, ko se.

Generalno gledano, ali ima poklic policista po vajinem mnenju status, ki si ga zasluži?

(nekajsekundna tišina, spogledata se)

N. N.: Mislim, da bi morali policiste in naše delo bolj ceniti. Pogosto se za varnost drugih sami izpostavljamo nevarnostim. Zdi pa se mi, da nas ljudje premalo spoštujejo. Ne sicer vsi, ampak vseeno veliko ljudi. Tudi mladi. Otroci, dijaki in študenti nimajo toliko spoštovanja do policije, kot smo ga imeli mi, ko smo se v mladih letih srečali s policisti ali še prej miličniki.

L. V.: Ko te enkrat potrebujejo, se ljudje postavijo na našo stran. Mislim, da potem pozabijo tudi na tiste kazni, ki so jih v preteklosti prejeli.

N. N.: Pomagajo tudi uspešne akcije. Ker se je o ropu veliko pisalo v medijih, mi je več občanov, s katerimi se srečujem v središču Ljubljane, kjer delam, čestitalo. Dobiš tudi kakšno knjigo s posvetilom in čestitko. To mi zelo veliko pomeni.

Tovrstne uspešne akcije, o katerih se veliko govori, najbrž ne vplivajo le na odnos ljudi do vas osebno ali do drugih glavnih akterjev teh akcij, temveč do vseh policistov? Enako, le da v negativnem smislu, pa je verjetno takrat, ko policija naleti na kritike?

L. V.: Dnevni dogodki močno vplivajo na ljudi. V postopku ti radi povedo, kaj so dan prej slišali po televiziji. Kaj bi policija morala narediti, pa ni. Čeprav to nima nikakršne povezave s postopkom, v katerem so se znašli.

N. N.: Novinarji radi opozarjate na slabe lastnosti policije in iščejo se napake, kaj smo naredili in kako bi lahko. Naredimo pa toliko, kolikor lahko. Vsak dela po svojih najboljših močeh.