Za razliko od leta 2009, ko je dosedanja koalicija slavila absolutno zmago z 52 odstotki osvojenih glasov, tokrat volilna podpora DPS, socialdemokratom in na novo pridruženim liberalcem ni bila tako prepričljiva. Jim pa skupaj dobrih 45 odstotkov glasov zagotavlja 39 ali celo 40 poslanskih sedežev v 81-članskem parlamentu ter verjetno hitro postavljanje vlade s pomočjo šesterice manjšinskih poslancev - treh iz vrst Bošnjakov, dveh Albancev in enega Hrvata.
Največja poraženka volitev je socialistična narodna stranka (SNP), ki je izgubila sedem poslanskih sedežev in pristala le pri devetih poslancih. Njen vodja Srđan Milić je priznal, da s tem ne morejo biti zadovoljni, a ga je hkrati potolažilo, da Đukanovićeva koalicija nima absolutne večine, kar pomeni, da so dogovori o prihodnji vladi vendarle odprti. Skupaj s preostalo opozicijo, združeno v demokratsko fronto nekdanjega zunanjega ministra Miodraga Lekića ter novoustanovljeno Pozitivno Črno goro Darka Pajovića, ki sta prejela 24 oziroma 9 odstotkov glasov, lahko parlamentarna matematika Đukanovića vendarle spodnese, če mu obrnejo hrbet vsi novi manjšinski poslanci. Pajović teh kalkulacij sicer (še) ni hotel komentirati in je na vprašanje o možnem povezovanju z demokratično fronto in SNP dejal, da bodo o tem "razmišljali jutri" ter dodal, da "parlamentarna Črna gora se bo že jutri pričela pripravljati na nove parlamentarne volitve, na katerih bomo dosegli tisto, kar nam tokrat ni uspelo, to pa je prevzeti oblast v Črni gori". Miodrag Lekić pa je manjšinske poslance takoj pozval, naj bodo "dorasli svoji nalogi", ter dodal, da bo njegova fronta kot po novem najmočnejša opozicijska koalicija v parlamentu z 20 poslanci začela pogovore z vsemi demokratičnimi silami v državi za oblikovanje vlade narodne enotnosti.
Uspešna Pozitivna Črna gora
Predčasne parlamentarne volitve v Črni gori (redne bi morale biti prihodnjo pomlad) so se začele omenjati takoj po začetku pogajanj o članstvu v Evropski uniji konec letošnjega junija, predsednik Filip Vujanovič pa jih je nato tudi razpisal z obrazložitvijo, da mora imeti oblast polno legitimnost, da pripelje državo do končnega cilja, to je v EU. Temu nobena od strank ne nasprotuje, sta se pa med dvomesečno predvolilno kampanjo zaznamovala dva velika politična bloka - koalicija za evropsko Črno goro iz trdnega zavezništva vladajočih dveh strank in zdaj pridruženih liberalcev ter demokratska fronta, ki ni našla skupnega jezika s socialistično narodno stranko. Tema se je z meteorskim vzponom pridružila Pozitivna Črna gora, ki je zbrala mlade ljudi pri prvem vstopanju v politiko in jih povezala z neodvisnimi mediji. Glavne teme so bile gospodarske z zgodbami o vsakodnevnih stavkah, neuspele privatizacije, korupcija in organizirani kriminal in vse težje življenje, v katerem za polno potrošniško košarico nista dovolj niti dve povprečni mesečni plači. Vse to naj ne bi šlo na roko Đukanoviću, ki se je s premierskega položaja umaknil konec leta 2010 po najdaljšem stažu na vodilnih oblastnih položajih in napovedjo, da bo končal kariero kot nekdanji hrvaški premier Ivo Sanader. Čeprav se je letošnjo pomlad v protestnih akcijah zoper vlado s simptomi črnogorske "arabske pomladi" oziroma z zahtevami po slovesu dolgoletne oblastne klike zdelo, da bo njegovega 23 let trajajočega "mandata" konec, je očitno nekdanji partijski povzpetnik, zdaj pa menda 21. najbogatejši Črnogorec, ostal v sedlu. Kot sekretar in kandidat zveze komunistov Črne gore je namreč na prvih večstrankarskih volitvah konec leta 1990 postal poslanec, februarja naslednje leto pa z 29 leti takrat najmlajši premier v Evropi. Šest let kasneje se je razšel tako z Slobodanom Miloševićem kot svojim strankarskim in republiškim predsednikom Momirjem Bulatovićem in slednjega na jesenskih predsedniških volitvah leta 1997 tudi tesno porazil. Vzdržal je pritiske beograjskega režima, še posebej med Natovim vojaškim posredovanjem leta 1999, politika, ki jo je poosebljal, pa je v Črni gori zmagovala na lokalni in državni ravni, pri čemer ga je spremljal glas demokratičnega reformista. S predsedniškega mesta se je 2003 preselil na čelo vlade, da bi se po osamosvojitvi države in gladki zmagi njegove vladajoče koalicije konec leta 2006 umaknil z vseh pomembnih političnih funkcij. Dve leti kasneje je postal še petič črnogorski premier, ali bo še šestič, pa ni jasno. Pred volitvami je sicer opozicijskim veljakom navrgel, da je njim na ljubo pripravljen prevzeti ta položaj, če vnaprej priznajo poraz. Vodja Evropske Črne gore pa vsaj po odmevih evropskih medijev ni (več) skrojen po evropski meri. Odmevne obtožbe na Đukanovićev račun o tihotapljenju cigaret je sodišče v Bariju sicer že leta 2009 arhiviralo, a ga spremljajo še druge, povezane z njegovimi posli in političnimi odločitvami. Vsekakor prtljaga, ki je v Bruslju vsaj javno ne želijo videti, črnogorskih volilcev ni preveč motila.
