Marsikdo bi pomislil, da tak šport pomeni le surovo moč. A ni tako, judo je sodobna japonska borilna veščina, ki je nastala šele konec 19. stoletja, ki vključuje boj stoje, mete, padce, udarcev pa v tem športu ni. Tina Trstenjak ni začetnica v tem športu, kajti izkušnje in predvsem mentalna premoč nad tekmico je v dvobojih odločilnega pomena. Z judom se je začela ukvarjati konec leta 1998 in to, kot pravi sama, povsem po naključju: "Ko smo se pogosto vozili na obisk k babici, sem starša vedno spraševala, kaj počnejo v telovadnici na Lopati in zakaj je tam vedno toliko avtomobilov. Ker sem bila tako radovedna, sta me enkrat odpeljala tja, in takrat sem prvič videla, kaj je judo. Prevzel me je in sem v tem športu tudi ostala."
Brez podpore družine v vrhunskem športu, kamor dobitnica številnih kolajn tudi sodi - nazadnje je v Carigradu na tekmi svetovnega pokala osvojila prvo mesto v kategoriji do 63 kilogramov (le nekaj mesecev pred tem pa je tak uspeh dosegla tudi v Rimu), seveda ne gre. Starša sta še vedno njena največja podpornika in navijača, saj sta se, kot pravi Tina, v preteklosti neštetokrat odrekla svojim stvarem, da sta pomagala njej na uspešni športni poti, od neštetih prevozov na treninge in tekme.
Uspehi na mednarodni ravni in na vrhunskih tekmovanjih so seveda dobro deli pri ugledu in splošnem dojemanju tega športa v Sloveniji, še največji korak je bil narejen po prvi olimpijski kolajni v Atenah. "Zdaj, ko imamo še zlato olimpijsko kolajno, pa razmer sploh ne moremo primerjati z minulimi časi. Seveda pa so države, kjer je judo še veliko bolj cenjen, Francija na primer," še pravi Tina.
In kako njeni sovrstniki, sovrstnice in prijatelji dojemajo ta šport? "Judo ni grob šport, saj zahteva določena znanja, tehnike in spretnosti. Prijatelji me podpirajo, navadili so se, da je judo velik del mojega življenja in da nimam toliko prostega časa kot ostali vrstniki, ki se aktivno ne ukvarjajo s športom. Treniram dvakrat na dan, vmes je čas za regeneracijo telesa, zdravo jem, počivam, po večernem treningu pa tudi ne ponočujem, saj potem ne bi bila pripravljena na trening naslednjega dne, pa tudi možnost poškodb na treningu bi bila večja, kar bi me oddaljilo od zadanih ciljev."
Tisti prosti čas, ki pa ji še preostane, preživi tako kot večina njenih sovrstnikov. Šport je seveda pisan z veliko začetnico, poleg obvezne šole pa so na sporedu še rolanje, kolesarjenje ali plezanje. Ter druženje s prijatelji, ki pa tudi razumejo, da prav veliko prostega časa Tina vseeno nima. Če hočeš namreč v profesionalnem vrhunskem športu kaj doseči, veliko motenj ne sme biti.
