Ta iznajdljivost pa nič manj ne žari tudi iz glasbene vsebine Slowindovega dela. Z vsako festivalsko edicijo - trenutno poteka že 14. po vrsti - jim uspe upepeliti katerega od stereotipov o tem, kakšna naj bi glasbena umetnost danes bila in kako naj bi se z njo nagovarjalo občinstvo.

Peterica kot zgled

Primer Slowinda je tudi primer dejstva, da institucije niso idejni monoliti, ampak veliko bolj njihovi posamezniki. Vse zgoraj omenjeno namreč počne peterica glasbenikov, zaposlenih v ustanovi, ki ji lahko večkrat upravičeno očitamo kaj nelepega. Morda bi lahko programsko vodstvo Slovenske filharmonije prav v delu svojih glasbenikov našlo kak zgled za to, kako bolj prepričljivo prilagoditi ponudbo današnjemu času, razrahljati okostenelo abonmajsko formo ter njen historiziran repertoar, in kar je najpomembneje - spodbuditi občinstvo k živemu, ozaveščenemu zanimanju za glasbeno snov in refleksijo o njej. Crossover koncerti, množični dogodki in elitne prireditve, s katerih filharmonija kot javni zavod po novem izganja še javno kritiško refleksijo, najbrž niso ne edina ne najboljša pot.

Letos je umetniško vodstvo festivala prevzel skladatelj Matthias Pintscher, rečeno brez pretiravanja eno najbolj aktualnih imen v svetu sodobne glasbe, programsko vodilo pa je umetniška filozofija Bernda Aloisa Zimmermanna, skladatelja, ki je pred skoraj pol stoletja razlagal, da preteklo, sedanje in prihodnje niso ločene kategorije, temveč so v duhovni resničnosti od nas enako oddaljene in so nam na enakem dosegu. Tako je stereotip o sodobnem glasbenem življenju, nad katerega se Slowind spravlja te dni, premisa, da naj si stari in moderni klasiki ter najnovejša glasba stojijo v antagonističnih razmerjih. Zdi se sicer, da gre tudi nasploh za eno temeljnih maksim Slowindovih dosedanjih prizadevanj, ki so jo letos snovalci programa razširili in jo teoretsko natančneje artikulirali.

Presežno že na polovici

Štiridnevni festival je že prešel v svojo drugo polovico, uvodni dogodki pa so dali lep prikaz takšnega koncepta in tudi dobro mero tako domače kot tuje izvajalske kakovosti. Pintscherjevo skladateljsko tipiko smo spoznavali že v modrem abonmaju, na katerega se je razširil festival. Violinski koncert Mar'eh je razkril Pintscherja kot skladatelja izjemnih instrumentalnih idiosinkrazij, nianse v njegovi Figuri III pa je pozneje odlično izvabljal akordeonist Klemen Leben. Na prvem koncertu sta si z ramo ob rami stala Mozart in Boulez, glasbenemu okolju, prenasičenemu z izvedbami Schumannovih simfonij, pa je festival nato ponudil veliko bolj izčiščeno tonsko poezijo mojstrove komorne glasbe. Poleg direktnega in bogatega tona hornista Saara Bergerja je v Schumannovi glasbi blestel še oboist Matej Šarc. Odsevanje med starim in današnjim je zaokrožila Nina Šenk, saj je v novi skladbi Art za sopran in rog iz pisma Clare Schumann ustvarila močen, pregnanten zvočno-dramski prizor.

Da je Festival Slowind neke vrste platforma za sodobno glasbo, je torej nesporazum. Program, ki ne beži pred umetnostjo svojega časa, ki zna pokazati na temeljne klasike polpretekle dobe in ki pozorno izbira med kanoniziranimi skladatelji, je program, ki bi v resnici moral biti normativ drugim. Je čisto normalen festival. Samo kaj, ko je lahko normalnost v teh vodah tako radikalna ideja.