Vlada ustrezne zakonodaje ni pripravila. Namesto tega je skoraj brez javne razprave sprejela spremembe uredbe o javnem financiranju visokošolskih zavodov, ki univerzam ne omogočajo izpolnjevanja obveznosti do zaposlenih. Skoraj brez javne razprave je v državni zbor poslala tudi novelo zakona o visokem šolstvu, ki bi rektorjem finančno stisko olajšala z možnostjo odpuščanja in sočasnega povečanja obveznosti preostalim univerzitetnim delavcem.
Visokošolski sindikat Slovenije pozdravlja odločitev kolegija predsednika državnega zbora, da se novela umakne v redni postopek, pa tudi odločitev parlamentarnega odbora za izobraževanje, da 15. oktobra 2012 pripravi javno predstavitev mnenj o prihodnosti visokega šolstva. Vendar nas je pristojno ministrstvo medtem presenetilo z novim, doslej najhujšim napadom na javno visoko šolstvo, s predlogom proračuna, po katerem se financiranje javnih visokošolskih zavodov v letu 2013 zmanjša še za 8 odstotkov glede na leto 2012.
Država univerze s finančnimi pritiski sili v odpuščanja in v uvajanje šolnin. Univerzitetna in fakultetna vodstva neformalno vlogo kriznih menedžerjev v čedalje večji meri sprejemajo: odslavljajo honorarne sodelavce, redno zaposlenim pa protizakonito odtegujejo plačilo za že opravljeno delo; namesto da bi na glas protestirali, državo rotijo, naj jim za nujno zategovanje pasov nameni več časa; javno se zaklinjajo, da bi že zdavnaj začeli odpuščati, če jih ne bi ovirali odpovedni roki in odpravnine; predavateljem bi podvojili obveznosti, vendar jih utesnjuje sistem javnih uslužbencev; uvedli bi šolnine, a jih zakonodaja ne dovoli; številne programe bi že zdavnaj ukinili, če ne bi imeli vpisani študenti pravice dokončati študij. Nasprotujejo zasebnim univerzam, sami pa ustanavljajo kratkoročno donosna podjetja, zvišujejo šolnine za doktorski študij, širijo samoplačniški izredni študij in prirejajo komercialne večerne tečaje, ki so pod ravnijo delavskih univerz.
Slovensko visoko šolstvo se bo lahko pritisku komercializacije in privatizacije zoperstavilo samo, če bo na kredibilen način opravljalo svoje javno poslanstvo. Pri tem se ne bo moglo zanesti na načelnost rektorjev, dekanov, senatorjev in članov upravnih odborov, saj velik del akademskih vodstev v finančnih pritiskih vidi uporaben vzvod za uveljavljanje interesov, ki z javnim poslanstvom univerze nimajo nobene zveze. Univerze lahko pred razkrojem obvarujemo samo zaposleni in študenti. Zato moramo zahtevati večji vpliv na njihovo delovanje: razprave vseh delavcev na akademskih zborih, vpliv na finančne odločitve upravnih odborov in sorazmerno udeležbo študentov v organih univerz in fakultet.
Uprimo se samovolji politike in akademskih klik. Vrnimo univerzo univerzitetnim delavcem in študentom!
Visokošolski sindikat Slovenije, Ljubljana