Matić, ki je bil v osnovni šoli najhitrejši, blestel pa je tudi v ekipnih športih (bil je kapetan nogometne, košarkarske in rokometne ekipe), je bil odličnjak, čeprav priznava, da se ni skoraj nikoli učil. V šoli je imel - poleg športne vzgoje - najraje zemljepis in zgodovino, če ne bi postal rokometaš, pa zase trdi, da bi bil odličen nogometaš. Toda v Šabcu je bil rokomet takrat z naskokom šport številka ena in Vladan, ki je istočasno treniral tudi nogomet, se je po prepričevanju učitelja telovadbe (bil je tudi rokometni trener) usmeril v rokomet. Z Metaloplastiko je osvojil naslov jugoslovanskega in evropskega prvaka, pri 17 letih je debitiral v članskem moštvu, bil pa je tudi najmlajši kapetan v klubski zgodovini.

Nekdanje levo krilo se je po izpadu Metaloplastike v drugo ligo in razpadu nekdanje skupne države preselilo v Beograd, kjer je nosilo dres obeh klubov - Partizana in Crvene zvezde. Najprej je dve sezoni nosil Partizanov črno-beli dres, nato enako dolgo še Zvezdinega rdeče-belega, zatem pa se je vrnil v vrste Partizana, kjer je vztrajal še štiri leta. Po osmih letih življenja v Beogradu je leta 2001 odšel na Madžarsko, v Szegedu pa je poleg igranja rokometa spoznal tudi prihodnjo soprogo (bila je natakarica v lokalu, kamor je zahajal na kavo), ki je bila tudi njegova prva učiteljica madžarščine.

Upravni odbor celjskega kluba ga je za glavnega trenerja imenoval 14. aprila lani, dveletna pogodba pa je začela veljati s sezono 2011/12. "To je zame velika čast in hkrati tudi obveznost, kajti biti trener Celja je nekaj posebnega, nekaj, kar ni dano vsakomur. Potrudil se bom, da bom skupaj z ostalimi vrnil ugled klubu, ki je bil v zadnjem letu nekoliko načet," je ob trenerski inavguraciji dejal Matić, ki je med letoma 2001 in 2007 igral za madžarski klub Pick Szeged, nato pa pred petimi leti prevzel trenersko žezlo, potem ko je bil že kot igralec pomočnik glavnega trenerja. Že v premierni trenerski sezoni mu je uspel veliki met, saj je osvojil naslov prvaka Madžarske.

Nekdanji reprezentant Srbije in Črne gore (zbral je 105 nastopov), ki se lahko pohvali tudi z dvema bronastima kolajnama na članskih svetovnih prvenstvih (Egipt 1999 in Francija 2001) in naslovom mladinskega svetovnega prvaka, je leta 2000 igral tudi na olimpijskih igrah v Sydneyju, a je osvojil najbolj nehvaležno mesto - četrto. "Zelo sem razočaran, ker nisem uspel osvojiti olimpijske kolajne. Tega ne bom nikoli prebolel," priznava Matić, ki je trenersko sovodenje Picka Szegeda prevzel po zlomu odrivne noge na treningu, zaradi česar so bile potrebne kar tri operacije in dolgotrajno okrevanje. Na Madžarskem se ga je prijel tudi vzdevek "Mali Mourinho" (Matić za Portugalca pravi, da je genij), po delu v reprezentanci naše vzhodne sosede (pomočnik selektorja) in Ferencvarošu pa ga je rokometna pot pripeljala v Slovenijo.

"Pozivam navijače, naj nam pomagajo do uspehov. Gradimo drugačno Celje, kot so ga bili ljudje vajeni v preteklosti, zato potrebujemo pomoč in podporo gledalcev. Ob velikem številu gledalcev je lažje igrati in nositi veliko breme, ki ga prinaša nastopanje v tako velikem klubu," pogosto opozarja Matić (v Sloveniji se je začel tudi rekreativno ukvarjati s smučanjem), ki je bil odkrito nezadovoljen z obiskom nedavne tekme proti trikratnemu evropskemu prvaku Atleticu (nekdanji Ciudad Real), ko se je v Zlatorogu zbralo le dobrih 1500 gledalcev.

Že v prvi trenerski sezoni v mestu ob Savinji se je Matić okronal z lovoriko: marca letos so Celjani v finalu slovenskega pokala v Podčetrtku premagali Cimos s 26:21. "To je noro. O tem sem sanjal - šele prva sezona, pa že lovorika. Moja ekipa ima dušo in srce, to so naši otroci, ki jih je potrebno razvijati, vzgajati in jim verjeti," se je premierne lovorike na celjski klopi veselil Matić. Maja letos je predčasno podaljšal sodelovanje s celjskim klubom še za dve sezoni, kar pomeni, da bo v kraljestvu Zlatoroga ostal najmanj do leta 2015: "S podaljšanjem pogodbe sem dobil dokaz, da smo na pravi poti. To pomeni, da klubsko vodstvo zaupa ekipi in mojemu načinu dela z njo."

Kljub številnim poškodbam, ki so precej zdesetkale njegov igralski kader, oče dveh sinov, osemletnega Dušana in štiriletnega Davida, pravi: "Brez kapetana Dejana Perića je povprečna starost ekipe 23 let, z njim dobrih 24. V slovenski ligi si moramo zagotoviti mesto, ki nam tudi v naslednji sezoni prinaša igranje v evropski ligi prvakov. V Evropi je glavni cilj pridobivanje izkušenj, ki jih naša mlada ekipa bolj ali manj nima. Pričakovanja so v Celju vedno visoka, v primerjavi s prejšnjo sezono pa nas v letošnji čaka vsaj petdeset odstotkov težja naloga. Lotili smo se štiriletnega ciklusa, v katerem bodo seveda tudi padci, vendar nas ne smejo ustaviti na začrtani poti."