"Zavedamo se, da za Unesco ne zadoščajo samo dokazila o tem, da je naša trta zares najstarejša na svetu, ampak lahko strogo komisijo prepriča samo dobro pripravljena zgodba o Stari trti," je leta 2010, ko je občina napovedala svojo kandidaturo, pojasnjeval zgodovinar Sašo Radovanovič iz podjetja Ostroga. Včeraj pa je ogorčeno sporočil: "Našo dokumentacijo so že dvakrat zavrnili."

Po njegovih besedah so se v prvi kandidaturi prijavljali na seznam nesnovne dediščine. Ker Slovenija doslej na ta seznam še ni uspela vpisati nobene svoje posebnosti, so zaprosili za nasvet hrvaško ministrstvo za kulturo. Hrvati namreč imajo za vpise na Unescove sezname celo posebno komisijo, ki je nanje vpisala že več kot deset zadev, od izdelovanja lesenih igrač v Zagorju, procesije za križem na Hvaru, Fešto svetega Vlaha...

Nacionalni koordinator za nesnovno dediščino pa je ljubljanski Etnografski muzej. Vlogo Ostroge je gladko zavrnil s pojasnilom, da "trta ni slovenska kulturna dediščina" in da po njihovi oceni sodi pod naravno dediščino. Čeprav so bili v Ostrogi prepričani, da ta ocena ne pije vode, so svojo vlogo spremenili, ljubljanska komisija pa jim je podelila še drugo košarico. "Od uradnikov, ki so plačani za to, bi pričakovali pomoč in nasvete, kako zadevo čim bolje pripraviti, ne pa da nam postavljajo dodatne ovire. Oni so tisti, ki morajo odločiti, v katero kategorijo sodi," se zdaj jezi Radovanovič.

Mariborčani so zaprosili za pomoč Urad za Unesco, ki deluje pod okriljem ministrstva za izobraževanje, znanost kulturo in šport. Skupaj so prišli do ocene, da Stara trta vendarle sodi v kategorijo nesnovne dediščine. Vendar pod drugo podkategorijo - tradicionalna znanja in veščine. V Ostrogi zdaj svojo vlogo spreminjajo še tretjič, v Ljubljano jo bodo poslali konec meseca.

V njej bodo izpostavili tradicionalne dejavnosti vinogradništva in vinarstva ter vseh prireditev, ki se tradicionalno odvijajo v zvezi s staro trto. Njena posebnost, zaradi katere si zasluži uvrstitev v Unescov seznam, pa je njena sposobnost preživetja, saj je žametovka svoje korenine pognala v zemljo že pred približno 450 leti. To dejstvo so, kot je znano, prepoznali tudi v Guinessovi knjigi rekordov, v katero se je žilava žlahtna rastlina iz Maribora vpisala leta 2004.

Doslej se je Slovenija na seznam Unescove naravne dediščine vpisala zgolj dvakrat. Leta 1986 je to uspelo Škocjanskim jamam, letos pa se ji je pridružil rudnik živega srebra v Idriji.