Preproste in sleherniku dobre volje zlahka doumljive: razvratu sledi kazen. Če se da, zlasti vzgojna, če ne bo šlo, pa bo, žalibog, kazen predvsem maščevanje. Kajti prevzgoja srca ni vselej mogoča, predvsem pa se nikoli ne da prevzgojiti vseh in sploh se v naravi vsake kazni tako in tako vedno skriva tudi povračilo.
Struktura pasijonske igre, v kakršno se postavlja Janša, je paradoksna. Na eni strani nas, državljane, predsednik vlade že malodane roti, naj mu verjamemo in zaupamo (da dela dobro, zlasti pa, da drugače ne gre), ker bo to za nas bolje in manj boleče, kot če ga onemogočimo in s tem prikličemo "trojko v črnem", ki nas bo naučila kozjih molitvic. Toda v tem drugem primeru bo tudi on sam (no, vlada) dobil in izkoristil moč, da nam vbije v glavo tisto, česar zdaj nočemo razumeti: državljani, opozicija, sindikati in vsi drugi, ki smo za predsednika vlade samo lutke.
Drugače rečeno, Janša, ki je še poleti izjavil, da ne želi biti tisti, ki bo Evropo prosil za pomoč, in da lahko njegova koalicija tudi gre, če je (pri vnosu fiskalnega pravila v ustavo) opozicija ne bo podprla (kot je obljubila), je v sredo zvečer na nacionalki (skoraj cinično, da na tretjem programu, ki mu pravijo tudi parlamentarni) sporočil, da bo prošnja za mednarodno finančno pomoč vlado "samo okrepila", parlament pa oslabila. Te prerazporeditve moči Janša ni omenil mimogrede, ampak v približno petnajstih minutah trikrat, pri čemer je ob zadnjem omenjanju vendarle pristavil, da si "tega vlada niti ne želi". Česa si vlada, ki "nima alternative", želi, je morda res vprašanje, toda Janša osebno med tem monologom s prijaznim predlagateljem iztočnic ni bil videti kot politik, ki bi mu okrepljeni položaj izvršilne oblasti zbujal pomisleke. Prej nasprotno, saj je premier iz glave vedel, kaj bo prva stvar, ki jo bo državni zbor moral (!) spremeniti, ko bomo dobili finančno pomoč.
Premier pa poleg tega, kot da ve, da mu kmalu, morda že po obisku finančnega ministra Janeza Šušteršiča v ZDA, tako in tako ne bo preostalo nič drugega kot zaprositi za pomoč. In ker najbrž ve, kar državljani lahko le slutimo (denimo tudi iz proračuna za naslednje leto, sestavljenega tako, kot da bi nekdo v excelovo tabelo najprej vpisal končne številke, nato pa one v stolpcih nad njimi kombiniral, dokler se ni vse lepo izšlo), ima izdelano tudi komunikacijsko strategijo, ki bo poraz vlade spremenila v njeno zmago, vsem nasprotnikom reform, holdingov, slabih bank in zujfov pa naprtila krivdo za polom in pravično kazen, ki nas bo vse doletela.
Trik je prastar, a zato nič manj učinkovit. Zelo verjetno bo deloval tudi tokrat, čeprav ga je Janša sam proti bolj ali manj istim sindikalistom in opozicijskim politikom uporabil že neštetokrat. Deloval bo pač, dokler se Janši za legitimnost ne bo treba potruditi, ker mu jo bodo podeljevali njegovi najljubši sovražniki sami. Dokler bo ob ogorčeni frontalni obrambi delovnih mest za nedoločen čas strmo naraščalo število skorajda brezpravnih, a legalnih sodobnih dninarjev, dokler bo vsaka privatizacija razvpita kot razprodaja (nacionalnega interesa ali družinske srebrnine)…, in dokler bo največja opozicijska stranka spontano strumno stala za Zoranom Jankovićem.
Pri katerem se je prav tako težko znebiti vtisa, da je misijonar, ki takisto ne bo odnehal, saj, jasno, misli, da nima alternative in nas mora odrešiti - Janeza Janše.