"Medtem ko kuje v zvezde sodelovanje in timsko delo, goji v sebi globoko antisocialne vzgibe. Poveličuje spoštovanje pravil in predpisov, na skrivaj pa je prepričan, da zanj ne veljajo. Sicer je izjemno lakomen in njegove potrebe ne poznajo meja, vendar ne kopiči blaga in zalog za prihodnost, kakor je to počel lakomni posameznik politične ekonomije 19. stoletja, temveč terja takojšnjo zadovoljitev in živi v stanju nemirne, večno nezadovoljene želje."
"Da narcisa prihodnost ne zanima, gre delno pripisati dejstvu, da mu je tudi za preteklost malo mar."
Slavni, skoraj razvpiti narcis ameriškega zgodovinarja in družbenega kritika Christopherja Lascha je v humanističnem polju tisti dobro znani tip družbenega značaja ljudi, ki naj bi po njegovem mnenju prevladal sredi druge polovice dvajsetega stoletja. Vplivnost Lascheve knjige Kultura narcisizma (1979) in njenih idej, v kateri je narcisistično osebnost očrtal, je po mnenju mnogih presenetljiva, saj ne gre niti za prvo delo, ki bi obravnavalo ta psihološki in družbeni fenomen, niti ni bilo sprejeto s polnim odobravanjem. Plodna in polemična recepcija je Lascheve zamisli zgolj pomagala utrditi, z več kot tridesetletnim zamikom pa smo knjigo letos dobili tudi v slovenskem prevodu Marjane Karer. Morda je v trenutku, s katerim sovpada prevod, ključno predvsem to, da so mnoge Lascheve ideje, kot da bi jih pisal aktualni čas.
Narcisi kot idealni vodje
Lasch je bil leta 1979 prepričan, da je družba v vsakem od nas prebudila vsaj nekatere poteze narcisistične osebnosti: varovalno površinskost, strah pred zavezujočimi razmerji, pripravljenost pripraviti kovčke v katerem koli trenutku, željo po odprtih možnostih, odpor do odvisnosti, nesposobnost čutenja pripadnosti ali hvaležnosti. Eden bolj utemeljenih delov njegove knjige je ta, v katerem se obrača na podatke, pridobljene s študijami o poslovnih korporacijah, ki kažejo, da je poklicno napredovanje vse manj odvisno od strokovne usposobljenosti in vse bolj od spretnosti, s katero posameznik ustvarja vtis na druge. "Danes si ljudje prizadevajo, da bi bili cenjeni zaradi osebnih lastnosti in ne zaradi dejanj." Pomen dosežkov je tako oslabel, na njihovo mesto pa je stopil videz uspeha.
Najbolj pereč in za skupnost poguben pa je morda prav odnos takega narcisa do zgodovine in prihodnosti. Narcisistično ukvarjanje s samim seboj in bornost notranjega življenja narcisu prej kot ne onemogočata historični pogled. Kot ugotavlja Lasch, bornost prevladujočih ideologij odraža kulturno razvrednotenje preteklosti, k čemur dodatno pripomore družba, ki je celo iz "nostalgije" zmožna napraviti tržno blago. A prav preteklost je politična in psihološka zakladnica, iz katere črpamo rezerve, ki jih potrebujemo za soočanje s prihodnostjo, kot Lasch poudarja v samem začetku razmišljanja o kulturi narcisizma.
Normalizacija narcisizma
Ob slovenskem prevodu se zdi zanimivo, da je original izšel v razmerah podobne družbene, kulturne in ekonomske krize, o kakršni govorimo danes. Nobeno naključje torej ni, da se očrt družbenih razmer, ki porajajo določene kulturne vzorce in z njimi tipske osebnosti, bere kot skoraj sveža analiza politične krize kapitalizma. Če je med dobama mogoče potegniti določene vzporednice, pa je vprašanje, kako se je v vsem tem času preoblikovala Lascheva narcisistična osebnost. Če se prepustimo pavšalni sodbi, bi lahko dejali, da narcisistična osebnost, kakor jo opisuje Lasch, danes ne izstopa več, pač pa je postala osebnostna norma.
Avtorica spremne besede Mirjana Nastran Ule s svojim razmišljanjem bistveno pripomore k razumevanju tega premika: "Narcisizem je bil pravzaprav razvojna stopnja do popolne fluidnosti današnjega sebstva. Zato ni presenetljivo, da v zadnjem desetletju, dveh, razprave o narcisizmu usahnejo. Ne zaradi tega, ker bi vse povedali, ampak ker so se te značajske lastnosti tako zelo normalizirale, da jih ne prepoznamo kot potrebne raziskovanje in reflektiranja." Socialna psihologinja ugotavlja še, da glavni razlog za fluidnost današnjega sebstva ni več porabniška kultura, ampak delovna kultura. Ker so posamezniki vse bolj začasno zaposleni oziroma fleksibilno podzaposleni, imajo vse manjšo možnost življenjskih izbir in njihovih emancipatornih obetov, individualizacija pa tako postaja svoje nasprotje. "Verjamemo, da smo bolj svobodni, in prepričani smo, da je mogoče prav malo, če sploh kaj, spreminjati tako na individualni kot na kolektivni ravni."
Kolažiranje in samovoljnost
Lascheva knjiga ima značilnost tistih knjig, ob katerih imamo občutek, da smo jih že brali. To je bržkone tako, ker so številni teoretiki drobce njegovih idej, posamezne segmente ali izseke pobrali, jih sami analizirali ali predelali v svojih razmišljanjih in analizah. A ne zato, ker bi imelo delo same odlike v spoznavnem in znanstvenem smislu. Njegova pomanjkljivost - a za dobro recepcijo in vplivnost nemara prednost - je, da ne gre za strogo teoretsko strukturirano delo. Največja slabost dela je morda v njegovi spoznavni nekoherentnosti, saj je knjigo napisal po načelu nizanja primerov, anekdot in poljubnega zbiranja ilustracij, bolj kot ne esejistično, a brez da bi ga odlikoval izrazito eleganten esejistični slog.
Zmerno moteča zna biti njegova metodologija, če o njej sploh lahko govorimo v strogem pomenu besede. Svoje teze namreč razvija na osnovi posameznih primerov in le izjemoma poroča o rezultatih resnih raziskav, statističnih podatkov ali se sklicuje na konkretne, imenovane in zanesljive vire. Primeri so polni pavšalizmov tipa: "Vse večje število enočlanskih gospodinjstev nedvomno odraža novo naklonjenost osebni neodvisnosti, obenem pa priča tudi o odporu do tesnih emocionalnih zvez vseh vrst." Zdi se, da je Kultura narcisizma pravzaprav nastala kot plod avtorjevega moralnega občutka za družbo nekega časa.
Moteči, do mere, ko so smešni, pa so njegovi poskusi, da bi svoje teze podkrepil s primeri iz svetovne literature. Ni jasno, ali je imel pri pisanju za svetovalca slabovidnega literarnega teoretika ali pa se je zgolj premočno zanesel na lastne interpretativne zmožnosti leposlovnega besedila. Dejstvo je, da skozi knjigo kar naprej srečujemo kontekstu iztrgane citate, ki so z njegovimi tezami staknjeni povsem na silo. "Ni dneva brez vesti od tebe, / ki ta hip morda pohajaš po Afriki, a misliš name." Verz Sylvie Plath naj bi ilustriral "zatrto strast", ki sproži v ženskah "silovit bes zoper moške" (!?!). No, ja, če pristajamo na tezo, da je edini književni arbiter bralec, ne glede na samovoljo in razglašeno literarno uho.
