Mislim, da z razkritjem recepta ne tvegam, da bi se ga kdo drug polastil brez plačila tantiem. Najmanj, kar lahko storimo v takem primeru, je tožba zaradi plagiata, in to bo zastonjkarja stalo še mnogo več kot odškodnina za avtorske pravice.

Rešitev je naslednja: izguba je prepovedana in predstavlja prekršek, ki se strogo kaznuje. Kako briljantno: če je kazen dovolj stroga, nihče ne bo tvegal, da bi kršil zakon. Ali pa vsaj ne bo več dobil prilike, da bi dejanje ponavljal. Predlog zakona o izvrševanju proračunov določa, da se direktor javne ustanove v primeru izgube kaznuje z globo deset tisoč evrov, poleg tega pa se ga nemudoma razreši iz krivdnih razlogov. Če slučajno vlada za kaj takega ni neposredno pristojna, predlaga razrešitev direktorja tistemu organu, ki ga je imenoval. Vlada ima v večini upravnih odborov javnih ustanov odločilen vpliv, kar pomeni, da v primeru, ko ne velja prvi člen, obstaja še drugi člen, ki pravi, da prvi člen vseeno velja. Zadeva je učinkovito zatesnjena: nihče ne bo mogel ubežati kazni.

Vendar vlada ni tako neusmiljena, kot bi se zdelo na prvi pogled: blagohotno dopušča popravni izpit, ki se opravlja ob oddaji polletnega poročila. Če se takrat že kaže izguba, mora direktor poročilu priložiti sanacijski načrt, ki mora vsebovati ukrepe, s katerimi se bo njegov negativni rezultat izravnal do konca tekočega leta. S čimer vlada sporoča, da je vsakršno izgubo mogoče, če se le hoče, izničiti v pol leta. To je še eno epohalno odkritje. Ob koncu leta seveda ne more več biti popuščanja: če direktor ne bo razumel, da mu je bila dana enkratna priložnost, da se izogne denarni kazni in razrešitvi, s tem da izpolni nekaj tako preprostega, kot je poslovanje brez izgube, bi si pravzaprav zaslužil še kaj hujšega: na primer nekajletno prisilno delo v gulagu. Morda pa si je vlada možnost, da bi izgubo iz prekrška prekvalificirala v kaznivo dejanje sabotaže, prihranila za naslednjo fazo. V tem primeru bi utegnili tantieme zahtevati potomci strička Stalina, ampak mislim, da on svojih izumov ni patentiral, temveč jih je prepustil človeštvu v brezplačno uživanje.

V zmoti je tisti, ki meni, da bi morale podobne sankcije doleteti ob koncu leta tudi največjega direktorja z največjo izgubo v državi, to je predsednika vlade. Zakon namreč med vrsticami sporoča, da je izguba na ravni države posledica prekrškov, ki jih delajo posamezniki na nižjih ravneh, zato vemo, da predsednik vlade ni odgovoren za negativno bilanco države. Ne moremo vendar kaznovati tistega, ki si je upal s prstom pokazati na krivce. Poleg tega ga potrebujemo, da bo obračunal z njimi. Ko bo na njihova mesta postavil preverjene kadre, ne bo več izgub in Slovenija bo končno postala svetilnik ostalemu svetu.

Zaradi nerodnosti posameznih ministrov pa skriti cilji zakona niso tako skriti. Tako na primer minister za zdravje kar preveč očitno zavrača vsak razumen, pa čeprav družbeno nesprejemljiv predlog zmanjševanja izgub v zdravstvu. Potem ko so se cene, ki jih plačuje zavarovalnica za zdravstvene storitve, v zadnjih treh letih znižale za deset odstotkov in vlada načrtuje za prihodnje leto še dodatno znižanje za tri odstotke, so ukrepi, s katerimi bi se direktorji rešili zavoda za zaposlovanje, le še naslednji: odpuščanje, znižanje plač in zmanjšanje pravic državljanov do zdravstvenega varstva. Eden od teh ukrepov ne bo dovolj, potrebni so vsi trije. Vendar minister zavrača te rešitve: zatrjuje, da ne bo odpuščanj in da se čakalne dobe ne bodo podaljšale (pravzaprav državljanom obljublja njihovo odpravo do prihodnjega leta).

Prav tako je državljanom in vladi jasno, da se tudi plače ne bodo zmanjšale, vsaj ne zdravnikom, ker tega ne bo dovolil vsemogočni zdravniški sindikat. Kar pomeni, da ne bo mogoče plačevati dobaviteljev, ki bodo zato omejili ali celo ustavili dobave. To bo podaljšalo čakalne dobe in povečalo nezadovoljstvo državljanov. Nekateri med njimi, praviloma premožnejši, se bodo pod okriljem evropske direktive o zdravljenju v tujini zatekli po pomoč v druge države, s tem pa še dodatno osiromašili zdravstveno blagajno. Jasno, da bo za siromake, ki bodo ostali doma, ostalo še manj. Ali ne bo to kronski dokaz, da direktorji zdravstvenih ustanov poleg sabotiranja ukaza vlade o odpravi izgube sabotirajo tudi njeno prizadevanje za odpravo čakalnih dob? Brezposelnost je še najmanj, kar jih mora doleteti.

Direktorjem zdravstvenih zavodov toplo priporočam, naj takoj odstopijo. Zdaj je najbrž še čas, razen če zakon ne bo veljal tudi za nazaj. Če ne drugega, bodo na boljšem za deset tisoč evrov, ki jih bodo krvavo potrebovali, ko bodo iskali novo službo. Pa še prihranili si bodo sramoto, da jih odstavljajo iz krivdnih razlogov.

Če se slučajno ne bo dalo prikriti, da tudi novi direktorji pridelujejo izgubo in je ne morejo odpraviti v pol leta, ima vlada pripravljeno razlago, zakaj prepoved izgub ne deluje: nesposobnost in malopridnost prejšnje garniture direktorjev sta povzročili tako neznansko škodo, da hitro odpravljanje posledic ni več mogoče. Potreben bo precej daljši čas.

Na primer štirideset let.