"Kdo je kupil kaj?" smo ga osuplo vprašali.

"Moja žena," je ponovil in še kar sesal palec. "Kupila je sekiro."

Za trenutek se je zazdelo kot prizor iz kake japonske grozljivke, toda že v naslednjem trenutku nam je prijateljica v smehu pojasnila, da ji mali na računalniku visi na Simsu, eni od tistih spletnih iger, v katerih igralci ustvarjajo svoje virtualne like in živijo svoj virtualni vsakdanjik, opravljajo virtualno delo za virtualne plače in se ženijo z virtualnimi ženskami, ki kupujejo virtualne torbice in virtualne sekire.

Od tega je minilo nekaj let, mali se je medtem nekako izvlekel iz zakona z noro ženščino in zdaj hodi v tretji razred osnovne šole, odločen, da si uredi življenje. Razprodal je vse svoje imetje na Simsu, kupil neki hudo zajeban smrtonosni meč, spremenil identiteto in se odselil daleč proč, kjer po cele dneve pobija preklete kurbine sinove iz Horde nemrtvih. In dobro mu gre. Nerad govori o travmatičnem zakonu in se ne namerava tako kmalu ponovno ženiti.

Zato pa o njegovem zakonu toliko raje govorimo mi. Večkrat se spomnimo epizode s sekiro in se smejemo kot nori. Le njemu ni do smeha. Neka temna senca se mu spreleti pred očmi, in medtem ko se mi v krohotu držimo za trebuhe, on pobegne v sobo in za neki konzorcij iz Združenih arabskih emiratov gradi velikanski poslovni kompleks z luksuznim hotelom za pirate s Karibov.

Spomnil sem se te epizode pred kratkim, ko so me dosegle strašne novice iz Azerotha. V več tamkajšnjih mestih so prejšnjo nedeljo - slišali ste o tem - v samo nekaj urah brutalno pobili več deset tisoč ljudi. Nem od groze sem na spletu gledal "breaking news".

"Neznani napadalci so za seboj pustili popolno opustošenje, celotno prebivalstvo Stormwinda, Tarren Milla, Twisting Netha, Ragnarosa, Ogrimmarja, Draenorja in drugih mest so izbrisali v samo štirih urah," je z drhtečim glasom govoril poročevalec, medtem ko je kamera snemala prizore nepredstavljivih strahot.

Velikanska jezera krvi so se raztezala, do koder je segalo oko kamere, na tisoče trupel je na kupih ležalo na ulicah in trgih do včeraj mirnih azerothskih mestec. Smrt je očitno prišla nepričakovano: na večernem nebu se je tu in tam iz kakšnega dimnika zlovešče valil dim, kakšno okno je bilo še osvetljeno, toda v pošastno tihem mestu ni tako rekoč nihče preživel.

Pravim "tako rekoč nihče", kajti priče so vendarle bile.

"Bilo je zelo čudno. Pustil sem računalnik, morda za minuto, in ko sem prišel nazaj, sem bil mrtev! Tako kot vsi drugi," pripoveduje eden od njih, še vedno bled od prestane groze. "Res strašno. Sprašujem se, kaj se je pravzaprav zgodilo."

Gre seveda, zdaj ste dojeli tudi vi, za eno tistih spletnih družabnih iger, imenuje se World of Warcraft in menda je nenavadno popularna, igra jo več kot deset milijonov igričarjev z vsega sveta. No, "zgodilo se je pravzaprav" to, da so neznani hekerji prejšnjo nedeljo vdrli v sistem WoW in hladnokrvno pobili na desettisoče virtualnih likov. "Celotno prebivalstvo Stormwinda, Ragnarosa, Ogrimmarja, Draenorja in drugih mest so izbrisali v samo štirih urah."

Smejal sem se celo uro, najprej sebi in potem nesrečnim žrtvam pokola v Azerothu. In ravno ko sem se tako ignorantsko sarkastičen namenil povprašati, kaj delajo Združeni narodi in azerothska policija, preberem, da so iz podjetja Blizzard Entertainment, proizvajalca World of Warcraft, ob nepojmljivem zločinu sporočili, da primera še niso prijavili policiji, da pa so "napad vzeli zelo resno".

Ker sem popoln idiot za te stvari - igričarska kultura me je, kot vidite, hladnokrvno zaobšla -, sem se o zadevi pozanimal pri prijatelju, poslovodji v skladišču lesnega materiala, očetu treh otrok in strastnem igralcu WoW, ki je povsem po naključju preživel pokol. Svoj novi PvP meč s 333.4 DPS je namreč moral pustiti doma in oditi na nedeljsko kosilo k ženinim staršem, ki so praznovali obletnico poroke.

"Bilo je res strašno," mi je ponovil. "Ko sem se vrnil od tašče, so bili vsi mrtvi."

"Strašno," sem ga poskušal potolažiti.

"Najboljši prijatelj ... mi je izdihnil na kurzorju," je zaihtel. "Idioti pa niti policije niso poklicali!"

"Če dovoliš," sem ga prekinil. "Saj ne boš jezen, ampak kaj je pravzaprav s to igro? Kaj je njen cilj?"

"Kako to misliš, kaj je njen cilj?" me je pisano pogledal. "Cilj je, jebiga, združiti se v guild in pobiti čim več kurbinih sinov iz Horde nemrtvih."

"Razumem," sem komaj zadrževal smeh. "Ko izgubite, pa kličete policijo?"

"Ti bedni, ignorantski bedak!" je pobesnel. "Poglej se: imaš jih že skoraj petdeset, pa nimaš niti enega bajta experiencea!"

Vključil je računalnik in si nataknil slušalke na plešasto glavo.

"Včasih si res kot majhen otrok, s temi otročjimi štosi."

Od prijatelja sem odšel prav otroško dobro razpoložen, on pa je nato pet dni in pet noči visel na računalniku in s kolegi iz guilda razpravljal o nedeljskem pokolu. Šesti dan, kaj naj vam rečem, je vpadel v stanovanje kot furija.

"Moja žena ..." je jecljal. "Žena je kupila sekiro."