Profesor Guy Standing je prišel v Ljubljano predstavit alternativo. Prihaja iz države, kjer si je Margaret Thatcher v osemdesetih letih izmislila besedno zvezo "alternativ ni", ki jo sedaj zagnano ponavlja tudi slovenski predsednik vlade. Takrat je to služilo brutalnemu zatrtju delavcev v rudnikih in skubljenju socialne države. Danes služi bogatenju lastnikov kapitala, ki ga servisira država, na račun siromašenja delavcev. Profesor Standing iz lastne izkušnje ve, da alternative obstajajo. V letošnjem letu je avtor knjige Prekariat: novi nevarni razred govoril že na več kot 110 konferencah po vsem svetu.

"Sedanji trenutek, po lanskoletnih gibanjih Occupy, Indignados in protestih v Londonu, je nenavaden. Vse je potihnilo. Kot zatišje pred neurjem. A pritisk narašča." Potem ko je lani prvič prišlo do mobilizacije, srečuje vse več in več ljudi, ki se brez občutka sramu identificirajo s prekarnostjo in se prištevajo v razred prekariata.

Profesor ekonomske varnosti z univerze Bath je na otvoritev mednarodne konference "Univerzalni temeljni dohodek: za novo družbeno pogodbo v Evropi", ki je v četrtek in petek potekala na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, prišel s kovčkom in brez zajtrka. V univerzalnem temeljnem dohodku vidi alternativni politični program, v katerega sam najbolj verjame. Ljudem, je prepričan, bi omogočil več suverenosti pri uveljavljanju pravic na trgu dela, bolje bi lahko razvili svoja znanja in spretnosti in hkrati dobili več nadzora nad svojim časom. "Jeza med ljudmi, predvsem mladimi, ni izginila. Razočaranje je še vedno prisotno. Naslednji korak, na katerega čakamo, je pojav naprednega političnega gibanja," je prepričan profesor Standing.

Jaz, delavec, ti, delavec, mi, delavci

Ko je profesorica sociologije in ekonomije Juliet Schor pisala svojo zadnjo knjigo o ekonomiji obilja, Pravo bogastvo, njena ambicija ni bila nič manj kot sodelovati pri soustvarjanju postkapitalističnega in postkorporativnega sistema, ki bi dokončno spodnesel in nadomestil neoliberalizem. Ko razmišljamo o prihodnosti, napredku in razvoju, je prepričana, moramo izhajati iz ohranjanja narave in okoljevarstva. Stremeti moramo k zmanjšanju družbene neenakosti, ki je povsod v porastu, in krepiti socialne vezi. Hkrati se moramo zavedati, da vse več raziskav potrjuje, da kopičenje osebnega bogastva ne na Japonskem ne na Kitajskem ne v Evropi ali Ameriki ni povečalo občutka sreče in zadovoljstva med ljudmi. Ko opisuje sedanji trenutek, se vrne v čas Velike Britanije v dobi industrijske revolucije. Zaradi globalizacije in tudi širitve EU na vzhodnoevropske trge se je število delavcev, ki iščejo delo, tako povečalo, da živimo vsi v vse bolj tekmovalnih okoliščinah. Delodajalci imajo zato moč, da plače potiskajo k tlom ali zahtevajo od delavcev, da delajo dlje.

"Gre za globalni fenomen. Zato je nujno, da se delavci povežejo med sabo in se temu uprejo, oblikujejo alternative izkoriščanju in prisilijo državo, da neha podpirati delodajalce in začne ravnati v interesu širše družbe." Profesorico Schor, ki svoje življenje po najboljših močeh prilagaja trajnostnemu modelu, ki ga ponuja v svoji knjigi, zanima spreminjanje realnosti predvsem v državi, v kateri živi in katere družbeno dinamiko najbolje pozna. Ve, da ji ne bo nihče sledil, če bo z megafonom na ulici pozivala k zrušitvi in zamenjavi ekonomskega sistema. "Kapitalizem je Američanom zelo dolgo prinašal številne 'dobr(in)e', ameriške sanje, če hočete. Ljudje verjamejo, da je skorumpirana vlada, ne pa elite. Kar je noro. A mnogi ne vidijo povezav med kapitalisti in oblastjo. Zato moraš graditi gibanje iz osebnih izkušenj ljudi, ki so se odločili za drugačen način življenja, ker so se tudi sami soočili s kontradikcijami. Tam začneš in potem se to morda radikalizira."

Profesorica Schor je prepričana, da se organiziranost, ki pripelje do sprememb, lahko zgodi kadarkoli, kjerkoli. "Ključno je, da se organiziranost zgodi v odnosu do okoliščin, ki so nevzdržne, in da obstajajo še druge, morda kulturne, etnične ali interesne vezi, ki ljudi povezujejo med seboj. Tega, da bi bile naše družbe preveč individualistične za organizirano izražanje zahtev po spremembi, pa ne verjamem," zmaje z glavo avtorica številnih referenčnih knjig o ameriškem delavskem razredu, ki je odraščala med rudarji v zlati dobi delavskih pravic.

Socialna država na berglah

Francoski marksist Michel Husson, čigar knjiga Čisti kapitalizem je te dni izšla tudi v slovenščini, je po drugi strani prepričan, da je odgovor na sedanjo grobost, uničevalnost in cinizem neoliberalne politike varčevanja lahko le radikalen. "V Evropi se izvaja agresivna terapija, ki vodi k temu, da bo pacient ozdravljen, a mrtev. Znotraj sedanjih kaotičnih pravil kapitalizma, ko pohlep enih žaga vejo, na kateri sedijo vsi, so alternative lahko le radikalne: evtanazija kapitalistov, ki živijo od finančnih donosov, socializacija financ, odpis dolga. A socialdemokratske stranke teh opcij niso pripravljene niti uvrstiti med svoje možne politike."

Zlitje politik levih in desnih sredinskih strank vidi kot prvo oviro pri oblikovanju globalnih političnih alternativ. Druga je vezana na občutek, da je nova izgradnja temeljev Evrope preveč zapletena za ponoreli in izredni čas sedanje krize, izstop iz evra pa je le navidezna rešitev. Hkrati različne razmere v državah EU in politike, ki igrajo na stereotipe, še vedno ovirajo oblikovanje vseevropske solidarnosti med družbami in delavci. Istočasno se žuga s prstom in svari pred nevarnostjo skrajne desnice. Zato je treba podpreti "razumno" upravljanje krize.

A razum je dovoljen le v omejenih količinah. Tudi v Sloveniji. Verjeli naj bi, da je bilo znižanje davka na dobiček nujno: ustvarilo naj bi podjetjem bolj prijazno okolje in privabilo več tujih naložb. Tudi dvig davka na dodano vrednost naj ne bi imel nobenih posledic za potrošnika, ki bo sedaj kupoval višje obdavčene izdelke. Michel Husson takšne ukrepe, skupaj z arbitrarnim in univerzalnim postavljanjem omejitev proračunskega primanjkljaja ter omejevanjem zadolževanja držav, uvršča med ukrepe za vzpostavljanje ekonomske discipline.

Discipliniranost se vzgaja na treh ravneh. Najprej kot mit, da je primanjkljaj posledica pretiranega trošenja države. "Resnični razlog je namerno zniževanje fiskalnih dohodkov zaradi spremenjenega davčnega sistema, ki koristi le bogatim ali podjetjem. Da nadomestijo izgubljeni dohodek, si morajo države nato denar sposojati, in sposojajo si ga večinoma od tistih, ki žanjejo koristi zaradi nižjih davkov." Mit legitimira strategijo: nižji davki ustvarjajo primanjkljaj, ki je razlog za varčevalne reze. Kriza je priložnost za šok terapijo, da se pohabi socialno državo.

Na drugi ravni vstopi ideologija, da vsako javno trošenje in vse socialne pravice in dajatve ovirajo dinamičnost ekonomije. Temu na tretji ravni sledi projekt privatizacije in komodifikacije vsega.

Glavni tarči strukturnih reform EU sta zdravstvo in pokojninski sistem, skupaj s trgom dela. Če so ta področja javno financirana, je nujno omejiti rast izdatkov. Če pa te storitve zagotavlja privatni sektor, je lahko njihova cena neomejena. Načelo vsakomur po njegovih potrebah je prisiljeno poklekniti pred načelom vsakomur po njegovih zmožnostih. To spreminja značaj naših družb: če smo nekdaj želeli krepiti enakopravnost možnosti in dostopnost storitev, sedaj v Evropi s političnimi orodji aktivno povečujemo že obstoječe družbene neenakosti."

Po mnenju francoskega ekonomista obstajata le še dve svetinji reševanja krize: obuditi dobičke kapitala, ki jih je spodkopala kriza, in zavarovati terjatve finančnih institucij. "Prilagodljivi del politične enačbe pa so življenjski pogoji ljudi, ki jim je izstavljen račun za poravnavo krize, za katero niso v nobenem pogledu odgovorni." Husson je prepričan, da nobeden od preteklih razvojnih modelov ni več ne mogoč ne vzdržen.

"A obstajajo alternative. Ključna pri vseh so tri načela: splošno skrajšanje delovnega časa, ustvarjanje koristnih delovnih mest ne glede na njihovo tržno sposobnost prinašanja dobička in drugačno razumevanje rasti, ki bo skladno z okoljskimi izzivi, ki so pred nami. Vse je mogoče in le vprašanje drugačne prerazporeditve dobičkov. Trenutno tanek družbeni sloj zagrizeno brani svoje privilegije in ovira prehod v boljši in civilizacijsko progresiven model."

Reci, hvala!

Michel Husson tudi opozarja, da smo ekstremnemu in nesorazmernemu krajšanju delovnega časa že priča v obliki naraščajoče brezposelnosti in podzaposlenosti. Prav evropski modeli krajšanja delovnega časa so pritegnili tudi profesorico Juliet Schor, ki v svoji knjigi predlaga podobno kot Husson. Nemčija se je konec koncev s krajšanjem delavnika izognila večjemu povečanju brezposelnosti.

"A pri tem govorim o krajšanju delavnika dobrih delovnih mest z vsemi pravicami in ugodnostmi, ki ostanejo tudi, ko se število delovnih ur zniža. Rast produktivnosti moramo preusmeriti od povečevanja potrošnje in jo usmeriti v krajši delavnik in inovativnost, ki nam bo pomagala ohraniti okolje. Spremeniti moramo potrošniške navade," razlaga profesorica Schor, ki se strinja, da je Evropa trenutno v izjemno reakcionarnem trenutku, celo v primerjavi z ZDA. V svojih prejšnjih knjigah je prišla do zaključka, da ljudje večinoma menijo, da delajo predolgo in bi si želeli več prostega časa. Nezadovoljstvo, ki izvira iz preobremenjenosti, nato nadomeščajo med drugim s trošenjem, ki posledično povečuje onesnaževanje okolja.

"Danes smo priča proletarizaciji vseh poklicev. Začelo se je z nižanjem plač rudarjev, danes se reže pri učiteljih in javnih uslužbencih," opozarja profesorica Schor. "Ko govorim o krajšem delavniku, ne govorim o malih, začasnih ali občasnih delih. Zaposlitve morajo zagotavljati delavcem pravice, zaščito in dostojno plačilo. Prekomerno delo tistih z dobrimi službami dejansko povzroča razvrednotenje teh poklicev in skupaj s slabimi, drugorazrednimi občasnimi deli vodi k vse bolj izkoriščevalskim razmeram na trgu dela."

Michel Husson podobno razmišlja o delavcih v 21. stoletju, ko so njihovi profili in položaj bolj razdrobljeni in segmentirani kot kdajkoli prej. Opozarja na dve prevladujoči ideji, ki obe slabita položaj delavcev. Vedno znova ju slišimo tudi iz ust slovenskih politikov, ko kot vrednoto izpostavljajo enakopravnost v izpostavljenosti odpuščanjem in slabim pogojem dela.

"Na eni strani gre za željo po poenotenju položaja delavca v vse sektorjih. Vsi naj bodo enako odvisni od delodajalca, enako podložni dobičkonosnosti, enako izpostavljeni visoki delovni intenzivnosti. Po drugi strani se stopnjuje segmentacija plačil delavcev s porastom prekariata in industrializacijo plač v vse več sektorjih."

A Michel Husson ob tem parafrazira italijanskega pisatelja in politika, enega od ustanoviteljev komunistične partije Italije Antonia Gramscija, ki je bil obsojen na političnem procesu pod Mussolinijevo fašistično Italijo. Pesimizem intelekta je prvi pogoj za optimizem volje. Husson je namreč prepričan, da so prav krizne razmere lahko najbolj primerne, da se preseže prepad med dejanskim položajem delavcev in ovirami, da bi videli skupne interese. "Zato je ključno uvajati, utrjevati in uveljavljati nove pravice za vse zaposlene. Poglavitno vodilo morata biti nadzor in moč delavcev, da sooblikujejo pogoje dela."

Z iskreno jezo govori o nemških "mini" delih, ki smo jih v Sloveniji prevedli najprej v malo delo in sedaj v predlogu reforme zakona o trgu dela v začasna in občasna dela, tudi profesor Standing. "Gre za placebo, ki dejansko financira delodajalce, da zaposlujejo določeno družbeno skupino. To ima katastrofalne učinke. Ne gre za kvalitetno, resnično, dolgoročno zaposlitev. Možnosti napredovanja ni. Hkrati delno subvencioniranje spodbuja delodajalce, da odpuščajo sedanje zaposlene, za katere ne dobijo subvencij, in zaposlujejo tiste, ki pridejo z zastonjskim državnim darilom finančnih ugodnosti. Raziskave tudi kažejo, da bi delodajalci v 90 odstotkih nekoga zaposlili ne glede na to, ali bi prejeli določene ugodnosti. Ljudje in predvsem mladi, ki naj bi jih ta dela nagovarjala, vedo, da gre za prevaro. Govorijo jim, da se morajo navaditi sprejeti nizko plačano delo in biti ob tem še hvaležni. Grozno je. A ljudje vedo, da taki ukrepi ne rešujejo ne sedanje krize ne strukturnih napak kapitalističnega sistema. Gre samo še za dodatno orodje, ki privija vijak, da se škarje prihodkovne neenakosti vse bolj razpirajo."

Otroci ekonomskega nasilja

Vsi trije sogovorniki poudarjajo potrebo po ponovnem premisleku pomena prostega časa. Profesor Standing poudarja nujo, da se upočasnimo, da oblikujemo gibanje počasnega časa. Profesorica Juliet Schor poudarja pomen prostega časa v okviru samozadostnosti in krepitve lokalnih vezi. Govori o novovzniklih praksah urbanega vrtnarjenja, deljenju avtomobilov, kosilnic, menjalni trgovini domačih izdelkov. Michel Husson govori o družbi prostega časa, v kateri vsi delamo manj in smo vsi zaposleni. Podobno kot profesorica Schor je prepričan, da bi to omogočilo tudi približanje okoljskim ciljem, skromnejšo in trajnostno rast.

"Ljudje radi delamo in bomo vedno delali, tudi če bomo imeli denar in veliko prostega časa. Lenoba ni problem," je prepričan tudi profesor Standing.

Prav tako ni problem medgeneracijski konflikt. "Vprašanje pokojninskega sistema je vprašanje razporeditve bogastva med kapitalom in delom, ne pa med generacijami," je prepričan Michel Husson. "Moj optimizem volje je v uporih, ki se dvigujejo po vsej Evropi, posebej v državah, ki jih je cefranje socialne države najbolj prizadelo. Hladno in racionalno moramo analizirati družbena kapitalistična razmerja, a hkrati ne smemo pozabiti, da so to odnosi moči in oblasti. Ta moč je vse bolj nasilna in groba, vse bolj izvotljena vsakršne legitimnosti. Soočeni smo s strašljivo stopnjo socialne negotovosti. Vse socialne pravice od rojstva do smrti so na udaru: pravica do zdravja, pravica do prebivališča, pravica do izobrazbe, pravica do dostojnega zaslužka, vse v imenu konkurenčnosti in privatizacije. Fiskalno varčevanje prepoveduje kakršnekoli investicije v ekološko tranzicijo. Ta napad izjemne brutalnosti kot še nikoli doslej bo generiral in se na koncu soočil s proporcionalnim uporom. Kajti to, kar želi doseči, je uničenje in demontaža naših družb."

Alternative krčenju šolstva, kulture in javnega sektorja so. So tudi alternative varčevanju in teptanju delavskih pravic ter žaljivemu odnosu do vseh, ki ne najdejo zaposlitve. Med alternativami si moramo le izbrati svojo, jo domisliti ali pa si jo izmisliti. Alternative temu ni.