Novinarjem sem že takrat dejal, da se mi zdi Virantovo stališče, ki jih tako razburja, povsem pravilno, da pa ne razumem, zakaj ga ne vprašajo nečesa drugega, neprimerno bolj pomembnega. Rekel je namreč, da mu poslovnik ne omogoča umika na dnevni red seje državnega zbora pravilno uvrščene točke (kar mu verjamem), da pa sam stališče parlamentarne pravne službe sprejema in bo zato kot poslanec glasoval proti nezakoniti razrešitvi nadzornikov RTVS. Kar je potem tudi storil. Tisto, kar bi ga ob tem novinarji morali vprašati, a ga niso, in ga bom zato jaz, pa je tole: "Če ste bili kot poslanec mnenja, da je tisti sklep nezakonit, in ste zato glasovali proti, ali ste naredili kaj za to, da bi poskusili prepričati tudi svoje kolege v poslanski skupini Državljanske liste, naj tudi oni spoštujejo zakon in ustavo in glasujejo proti?"

V tej poslanski skupini namreč dr. Virant ni kdorkoli, nepomemben backbencher (poslanec "iz zadnjih klopi"), ampak kar predsednik te stranke. In to take, ki še precej bolj kot druge prisega na spoštovanje ustavnosti in zakonitosti. Potem pa pride na dnevni red predlog očitno nezakonitega sklepa, predsednik stranke dr. Virant (doktor prava!) pa si pred novinarji in javnostjo "umije roke" z izjavo, da bo sam glasoval proti takemu nezakonitemu sklepu - dobro vedoč, da je to le trik za res skrajno naivne in da bo tudi brez njegovega glasu glasov za sprejem nezakonitega sklepa dovolj. Če bi glasovali proti še drugi poslanci njegove stranke, bi bil sklep morda sicer še vedno sprejet, toda notranja razmerja v vladni koaliciji bi se s tako potezo lahko zelo zamajala. Ohranitev vsaj znosnih odnosov z Janšo pa je seveda za Viranta in njegovo stranko mnogo pomembnejša kot nekakšna "abstraktna vrednota" spoštovanja ustavnosti in zakonitosti.

Ne odstopi, ampak ustavno sodišče

Zdaj pa preidimo od ocenjevanja konkretnih akterjev k bolj načelnim vprašanjem. Prejšnji teden se je tu v Objektivu (v članku Nad državnim zborom je pravni red) dr. Erik Kerševan upravičeno vprašal, "s kakšno utemeljitvijo lahko državni zbor spregleda mnenje lastnih pravnih služb, še posebej če imajo oporo v širši pravni javnosti in uglednih strokovnjakih". Ali poslanci v takih primerih res izvršujejo oblast v dobri veri, je nato še zaostril svoje upravičeno vprašanje. Žal pa je potem pozornost usmeril po mojem mnenju v napačno smer, ko si je zastavil retorično vprašanje, ali si lahko predstavljamo, da bi zaradi česa takega odstopil predsednik državnega zbora "in s tem prevzel objektivno odgovornost za kršitev načel pravne države". Če bi bil tak predsednik res odločen (in ne le navidezen, "kolikor to stranki ne škodi") nasprotnik kršitev načel pravne države, ga jaz ne bi pozival k odstopu, saj bi s tem moč zagovornikov spoštovanja ustavnosti pri delovanju parlamenta samo še oslabil. Še manj primerno se mi zdi pozivati k odstopu predsednika parlamentarnega odbora, kadar bi tak odbor "potrdil odločitev, ki ima negativno mnenje zakonodajno-pravne službe". In še manj, da bi k odstopu pozivali ministra, ki bi mu parlament naložil izvrševanje protiustavnega zakona.

Seveda bi bila vse to res "častna dejanja", a hkrati ne le "neverjetno idealistična", kot jih je ocenil dr. Kerševan sam, ampak po pojem mnenju, vsaj praviloma, tudi politično in pravno nesmiselna oziroma kontraproduktivna. Ne izključujem seveda možnosti, da bi kakšen od navedenih funkcionarjev kdaj prišel v položaj, ko bi lahko vsaj upal, da bi javni odmev njegovega odstopa lahko dosegel bolj pozitivne posledice kot vztrajanje v brezupnem boju s kršilci načel pravne države - to bi bilo potem razumljivo in lahko tudi razumno tehtanje človeka v stiski med upom in brezupom.

Pa smo v Sloveniji sedaj morda že tako daleč oziroma tako globoko, da zagovornikom spoštovanja ustavnosti ostanejo kot edino orožje proti brezupu v rokah samo še odstopi? Brezup je sicer tudi pri meni iz dneva v dan hujši in globlji, toda še vedno ne tako globok, da bi še preostale (redke?) iskrene zagovornike spoštovanja ustavnosti med poslanci in ministri pozival k odstopu. Preden bo brezup postal popoln in nepremagljiv, je namreč za zagotovitev spoštovanja ustavnosti na voljo še eno, in to najmočnejše orožje: ustavno sodišče. Presenetilo me je, da je dr. Erik Kerševan, donedavni generalni sekretar našega ustavnega sodišča, v zadnjem članku to najmočnejše orožje omenil samo nekako "obrambno", z opozarjanjem, da ustavno sodišče ni edini varuh ustavnosti in da so k temu aktivno zavezani prav vsi nosilci oblasti, državni zbor na prvem mestu. S čimer se seveda globoko strinjam. Toda kadar se tako vlada kot parlament očitno in brez vsakih zadržkov podata na nasprotno pot, na pot neskrupuloznega in odkritega kršenja ustavnosti in načel pravne države, takrat edina "zasilna zavora", ki jo je še mogoče potegniti, preden zdrvi vlak v prepad, nikakor niso odstopi še preostalih, takemu pogubnemu trendu nasprotujočih redkih poslancev, ampak samo še ustavno sodišče.

Brez opravičila

Naj bo ekonomska kriza še tako huda, naj bodo potrebe po zmanjševanju javnih izdatkov še tako velike - prav nobenega opravičila (še celo ekonomskega ne, kaj šele pravnega) ni za to, da si vlada in njena parlamentarna večina z izgovorom reševanja ekonomske krize dovoljujeta tako očitne kršitve ustavnosti, kot si jih v Sloveniji nekaznovano in skrajno arogantno dovoljujeta zadnje mesece. Dr. Kerševan je dva taka primera sam omenil, ne pa najhujšega in najbolj očitnega: zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), ki je naravnost "šolski primer" kar dvakratnega hudega kršenja načel pravne države. Tako v formalnem smislu (po kakšnem nedopustnem postopku je bil sprejet) kakor tudi - in še mnogo bolj - v vsebinskem smislu, namreč pri izrazito diskriminatornem zmanjšanju pokojnin za kar 20 do 25 odstotkov "izbranim skupinam" upokojencev, povrhu vsega celo na formalno nedopusten način (brez odločb, s fingiranjem in zlorabo zakonskega pojma "usklajevanja pokojnin").

Mimogrede naj tu opozorim še na to, da ne v tako hudih ne v blažjih primerih neustavnih zakonov rešitve ni mogoče iskati v tem, da bi predsedniku republike dali pristojnost, da bi smel zavrniti razglasitev očitno (po vsebini) protiustavnega zakona. V parlamentarnih demokracijah predsednik republike lahko zavrne razglasitev zakona samo v primeru, če ni bil sprejet na ustavno predpisan način, ne pa, ker bi njegovo vsebino štel za protiustavno. Če bi mu dali to pristojnost, bi ga z njegove ustavne pozicije politično nevtralnega organa "zvlekli" na politični teren vladno-opozicijskih nasprotovanj - in zato v parlamentarnih demokracijah predsedniki republike ali monarhi take pristojnosti nimajo.

O vsebinski skladnosti ali neskladnosti zakona z ustavo, potem ko je bil zakon v parlamentu že sprejet, lahko odloča samo še ustavno sodišče. Naše ustavno sodišče je v primeru zloglasnega 143. člena ZUJF pri prvem odločanju že zamudilo priložnost, da bi njegovo nadvse očitno vsebinsko neustavnost takoj odpravilo, ko je individualne pobudnike za presojo tega člena "odpravilo" z napotkom, naj najprej počakajo, da jim ZPIZ izda odločbe o zmanjšanju pokojnin, in se potem zoper njih pritožijo, potem pa še tožijo ZPIZ na socialnem, nato na višjem in nato še na vrhovnem sodišču - in šele če vse to ne bi nič zaleglo, bi se upokojenci smeli (po koliko mesecih ali letih?) individualno obrniti še z ustavno pritožbo na ustavno sodišče. Na srečo jim je te muke skrajšala varuhinja človekovih pravic, ki je nato vložila na ustavno sodišče svojo zahtevo za presojo ustavnosti 143. člena ZUJF. Njeno zahtevo ustavno sodišče mora obravnavati po vsebini in o njej odločiti. Zdaj čakamo na to odločitev, prizadetim (diskriminatorno izbranim) skupinam upokojencev pa so medtem že četrti mesec nezakonito izplačali bistveno zmanjšane pokojnine.

Je ta članek morda nedopusten pritisk na ustavno sodišče, kako bi moralo odločiti? Ne. Če bo našlo argumente, nasprotne mojim pogledom, bom z vsem dolžnim spoštovanjem in z veliko strokovno radovednostjo te argumente pazljivo prebral in preštudiral. Prosim in pozivam ga samo, naj o spornem vprašanju res odloči po vsebini, in to "absolutno prednostno", kot je že sklenilo. Da bodo prizadeti upokojenci to, kar so jim odvzeli, dobili čim prej povrnjeno - ali pa da bodo, in z njimi mi vsi, izvedeli, zakaj ta odvzem pokojnin ni bil nezakonit in kršitev njihovih ustavnih pravic, kot si mnogi sedaj mislimo.