Po gospodarski uspešnosti je bila vlada Staneta Kavčiča v skupini najuspešnejših slovenskih vlad. V Kavčičevem času so bili gospodarska rast, zaposlenost, notranja in zunanja stabilnost najboljši. Glede povečanja zaposlenosti in s tem povezane gospodarske rasti je bila vlada Staneta Kavčiča v zgornji sredini slovenskih vlad. Rezultati difuznega indeksa pa so pokazali, da je - gledano v celoti - največji preobrat na bolje (torej vsaj na manj negativne rezultate) uspel vladama Staneta Kavčiča in Janeza Drnovška (France Križanič: Gospodarska uspešnost slovenskih vlad. V: Prevrati in slovensko gospodarstvo v XX. stoletju: 1918-1945-1991). Ekonomski zgodovinar dr. Jože Prinčič k temu dodaja: "Če bi v to analizo vključili še dosežke na področju razvojne politike, se pravi zasnovanih, sprejetih in že začetih gospodarskih naložb, potem je bil izvršni svet, ki ga je vodil Stane Kavčič, daleč pred vsemi. V njegovem času so začeli s številnimi projekti na področju prometne infrastrukture, energetike, turizma in še drugih področjih. Vse te naložbe so še danes podlaga slovenskemu gospodarskemu udejstvovanju." In še: "Lahko zapišemo, da ima zaradi karizmatičnosti, vizionarstva, odločnosti in doseženih rezultatov na gospodarskem področju veliko možnosti, da se v naš zgodovinski spomin zapiše kot eden od očetov nacionalne ekonomije" (Božo Repe, Jože Prinčič: Pred časom. Portret Staneta Kavčiča).

V okvirih starega programa

Kavčič je svoj prvi spomenik dobil šele leta 2009, dvaindvajset let po svoji smrti. Postavile so ga mestne oblasti v Ljubljani in ne Republika Slovenija. V podtonu mačehovskega odnosa do Kavčiča je seveda ideološka konotacija: "kljub vsemu" je bil komunist. Politično je sicer njegova osebnost z izdajo Dnevnika in spominov v osemdesetih letih prišla prav novim, ambicioznim politikom iz tedanjih mladinskih vrst (Bavčar, Janša), ker je bil dnevnik koristen za kritiko tedanjih in prejšnjih socialističnih oblasti. Kavčič je umrl marca 1987, prezgodaj, da bi lahko znova posegel v politiko, čeprav si je tega želel. Bil je pač polnokrven politik, ki je v resnici želel delati dobro za slovensko družbo. In bil je človek močnih, tudi dramatičnih odločitev, tako v zasebnem življenju kot v politiki. Od odločitev ni odstopal in je bil zanje pripravljen nositi posledice. Če pa potegnemo črto pod vzroke za vsaj ambivalenten pogled nanj: Kavčiča so pokopale tedanje osebne zamere in zavist drugih politikov, oboje še danes v dobršni meri opredeljuje odnos do njega. Vsebinsko pa je stvar še mnogo bolj porazna: nobena vlada po Kavčiču, vključno (ali še najbolj) z današnjo, ni zmogla niti približno tako vizionarskega programa. Če je sploh kdaj kakšna imela željo po programu! Še po osamosvojitvi Slovenije in po velikanskih spremembah v Evropi se oblasti gibljejo skoraj izključno znotraj Kavčičevih tedanjih postavk, ki bi jih sam že zdavnaj nadgradil in prilagodil razmeram. Čeprav tega seveda ne bodo rekle na glas, v bistvu sledijo štirideset let staremu Kavčičevemu programu. Še več in še slabše: še ta progam so v mnogih postavkah groteskno izkrivile in na nekaterih ključnih področjih zapeljale v popolnoma napačno smer.

Ekonomski koncept Kavčičeve ekipe je predvideval razvoj propulzivnih panog: trgovine, bančništva, prometa, turizma, storitvenih dejavnosti, svetovanja, inženiringa, informatike in računalništva. Vendar to ni pomenilo opuščanja industrije, ta naj bi ostala vodilna, pač pa njeno preusmeritev na najbolj kakovostne izdelke visokega cenovnega razreda. Predvideval pa je tudi pospešen razvoj zasebnega kmetijstva in predelovalnih panog ob skrbnem upoštevanju naravnih danosti in ekologije (ta beseda se sicer takrat ne pojavlja, njegova ekipa je uporabljala izraz "uravnotežena zelena bilanca"). Leta 1968 je z odprtjem republiškega računalniškega centra pokazala, da želi Slovenija slediti najrazvitejšim državam v postindustrijsko družbo, začele so se graditi velike veleblagovnice, kot je Maximarket, pospešeno je naraščal tovorni promet, razvijali sta se Luka Koper in slovenska trgovska mornarica, današnja Adria si je kot nacionalni prevoznik v boju s premočnim in privilegiranim Jatom postopoma širila prostor za redne in čarterske linije. Največji (pogosto tudi kritiziran) ekonomski projekt Kavčičeve ekipe je bila gradnja avtocestnega križa čez Slovenijo, ki pa se je začel uresničevati šele proti koncu Kavčičevega mandata. Cestni in infrastrukturni razvoj nasploh (železnice so bile v podobno katastrofalnem položaju kot danes) je videl širše, geostrateško. Predvideval je, da bo morala Slovenija svoj interes odločno braniti tudi v odnosu do sosednjih zahodnih držav in znotraj Jugoslavije do Hrvaške, saj je geografski položaj ena redkih prednosti, ki jih ima. Čeprav so mu kasneje politično očitali, da je zanemarjal oskrbo z energijo, so njegovi strokovnjaki izdelali daljnosežen program: poleg jedrske elektrarne sedem elektrarn na Savi in pet na Muri. Tekoča goriva (nafto) naj bi strateško dopolnjeval plin: leta 1971 so se v izbiri med Avstrijo, Italijo in Sovjetsko zvezo odločili za priključitev na sovjetski (ruski) plinovod. Energetsko naj bi Slovenija torej gradila na razvoju "čistih" energij.

Prodori in skoki

Gospodarstvo naj bi delovalo po tržnih zakonitostih, socializem in narodno gospodarstvo pa naj bi zagotavljala družbena lastnina. Vendar naj bi bila družbena lastnina dopolnjena z vlaganji državljanov v delnice in obveznice (menil je, naj Slovenci raje, kot da potujejo na Fidži ali kam drugam, vlagajo v delnice). Z zbranim denarjem bi zlasti zagotovili razvoj ključnih infrastrukturnih povezav in izbranih gospodarskih panog. Še posebej absurdni pa so se Kavčiču zdeli ideološki kriteriji v gospodarstvu, ki so bili značilni za tedanji čas in ki so, žal, enako značilni tudi za današnjega!

Po vsebini se je "liberalizem" nekako približeval socialnodemokratskemu konceptu ureditve ekonomije in družbe, čeprav se ta izraz ni uporabljal in je imel tedaj negativen prizvok. Na sejah izvršnega sveta so do konca šestdesetih let govorili o "konceptu tržne ekonomije s socialno državo".

Upravno naj bi bila Slovenija policentrična, vendar z enotnim in iz centra uravnavanim šolstvom, zdravstvom, kulturno, raziskovalno in znanstveno dejavnostjo ter davčno politiko. Državljani bi tako ne glede na to, kje živijo, morali imeti na voljo enake pogoje in storitve, regionalni gospodarski razvoj pa bi moral biti odvisen predvsem od sposobnosti lokalnih politikov in gospodarstvenikov.

Koncept dolgoročnega gospodarskega razvoja je Kavčič postavil med prednostne cilje, za to se je čutil poklicanega in usposobljenega. Zbral je najboljšo ekonomsko pamet tedanje Slovenije in tudi sicer zagovarjal koncept strokovne in ne politične vlade. Načrti Kavčičevih ljudi so bili velikopotezni in samozavestni. Niti na misel jim ni prišlo, da bi se zadovoljili z gospodarsko ravnjo, ki bi zagotavljala zgolj preživetje. Cilj sta bila postopna obogatitev Slovenije z zagotovljeno socialno varnostjo za vse prebivalstvo in slovensko gospodarstvo kot enakovreden partner v Jugoslaviji in tujini. Kavčič in njegovi so videli temelje za to v naslednjih točkah: skrbno premišljeno, kompleksno prilagajanje ekonomskim in tehnološkim trendom v svetu; ekonomska in politična stabilnost jugoslovanskega sistema, finančna in razvojna suverenost republike ter uravnoteženje in prilagajanje porabe in dohodka novim razmeram.

Kavčič je nasprotoval politiki uravnoteženega gospodarskega razvoja vseh panog. Predvideval je prodore in skoke na gospodarskih področjih, kjer so pogoji za bolj kakovostno proizvodnjo, nerentabilne pa bi počasi in z občutkom za delavce postopoma zaustavljali in obenem dvigali število visokokvalificiranih kadrov. Dominantni nosilci razvoja v Sloveniji (v tistem času Iskra, Gorenje in še nekatera podjetja) bi skupaj ustanavljali projektne biroje, v katerih bi koncentrirali kapital in kadre s tehnološkega in znanstvenega področja za nadaljnji razvoj.

Čemu bi se čudil Kavčič danes? Razklanosti slovenske družbe, saj se je ves čas zavzemal za spravo tudi s konkretnimi dejanji. Spregi med cerkvijo in državo. Vodenju gospodarstva z ideološkimi kadri. Popolnemu razvrednotenju nacionalnega gospodarskega interesa, v katerem je videl predpogoj za obstoj naroda in dostojno življenje ljudi. Uničenju raziskovalnih oddelkov in vsega, kar je bilo temelj razvoja slovenskega gospodarstva in njegove vizije. Vojni proti šolstvu, kulturi, znanosti, brez katerih ni videl razvoja. Energetski politiki: pod Kavčičem se je res gradila TE Šoštanj, ampak pred tem je kljub žilavim odporom lokalnih in drugih lobijev ukinil neekološki in nerentabilni projekt EKK Velenje, po katerem naj bi iz lignita delali plin in ga po ceveh razpeljevali po vsej Sloveniji. Investicija v TEŠ6 bi bila ob vseh možnostih alternativnih virov energije zanj podobna norost kot EKK. Absolutno ne bi mogel razumeti zapiranja perspektive mladim generacijam. To bi štel za uničevanje slovenske prihodnosti, sam je mladim vedno posvečal še posebno skrb. Politike, ki pokojnine po ideoloških kriterijih jemljejo najbolj zaslužnim in propulzivnim Slovencem, bi štel za nore. Sam se je osebno zavzel, da je državno podporo dobil Miro Cerar in da je takšna praksa postala sestavni del republiške politike. Razočaran bi bil nad socialno razslojenostjo (čeprav so prav njegovim reformam očitali, da jih povzročajo, a so bile z današnjega stališča zanemarljive). Nikakor ne bi razumel politike brez kakršnekoli vizije, politike zgolj za korist lobijev in političnega razreda, politike za nekaj let gole oblasti. Proti temu se je pred vojno in med njo boril kot revolucionar. Povsem tuje bi mu bilo sprejemanje odločitev brez skrbnega premisleka o njihovih dolgoročnih posledicah. Najbolj pa bi bil razočaran nad dejstvom, da je slovenska politika tako pritlehno in egoistično zapravila zgodovinsko priložnost, ki jo je sam načrtoval in hotel doseči: da Slovenci sami odločajo o usodi svoje države, politiki pa delajo v dobro njenih ljudi.

Kavčič formalno ni bil šolan, a je bil zelo izobražen. Izobraževal se je ves čas. Kljub številnim obveznostim je prebiral kupe knjig in pisal strokovne razprave in knjige, skušal razumeti družbo na vse možne načine, tudi skozi umetnost in literaturo. Imel je tudi nekaj literarnega talenta in o sedanjih oblastnikih bi gotovo napisal oster in ironičen esej. Ne bi pozabil omeniti cankarjanskega hlapčevstva, nesposobnosti in omejenosti. Slednje tudi (ali še posebej) pri tistih z doktorskimi nazivi.

Kavčič je rekel, da se bo v politiko vrnil, če bo ogrožen socializem. Danes socializma ni več, a z vrnitvijo ne bi okleval niti za trenutek. Seveda mu ne moremo polagati besed v usta, a kljub temu: verjetno se ne bi izognil oceni, da gre Slovenija v klerofašizem. Ogroženo je vse tisto, kar je sam štel za sestavni del socializma, a gre v resnici za univerzalne vrednote: suverena Slovenija kot razvita, moderna, strpna, svetovljanska in socialno pravična družba. Družba, ki temelji na mladih. Družba prihodnosti in ne preteklosti.