Okus zemlje

Newman je s tem izrazom poudaril, da se globokih prenovitvenih gibanj ne da zaustaviti z ozkimi začasnimi interesi, s katerimi se je poskušalo ohraniti status quo. Pred drugim vatikanskim koncilom je bilo že dolgo časa živo liturgično gibanje in biblična prenova teologije. V teku je bila prenova moralne teologije in družbenega nauka Cerkve. Kljub temu, da se je francoski poskus duhovnikov-delavcev končal na silo in je bila rimska kurija nenaklonjena sociologiji verstev kot delu rednega teološkega izobraževanja, so se ti dejavniki pokazali za ključne vidike v napovedi koncila kot aggiornamenta, prezračenja Cerkve, in kot vrnitve k virom. Spet bi lahko navajali Newmana, ki je rekel, da je "voda najbolj bistra pri izviru"; po njegovem je bilo ključnega pomena za razumevanje sodobnih problemov poznati razmere v zgodnjem krščanstvu, ki so pripeljale do koncila kot temeljne metode soočanja s problemi. Koncil je "pomiritev"; je "ukoreninjenje"; je oblikovanje pogojev, v katerih se lahko izrazi sposobnost reševanja težav, tej pa (lahko) sledi refleksija (čemur rečemo uresničevanje koncila). V analizah drugega vatikanskega koncila pogosto beremo, da sklepi koncila še niso uresničeni in da ga sodobni kristjani v marsičem sploh še niso dojeli. V takih analizah ni zaznati ideje koncila, po grško oikoumene, "naše hiše", skupne strehe, pod katero živimo in pod katero so zaznave vprašanj in problemov odvisne od tistih, ki jih opazujejo. Ne gre za dekrete, ki bi jih bilo treba uresničiti, pač pa za sočasno porajanje skupnega prostora ter prebujanje občutljivosti za legitimno drugačnost drugih.

Nalezljivi optimizem

Kar je bilo za uradno imenovane škofe in teologe v pripravljalnih komisijah vsaj deloma hladen tuš, je bilo za reformne teologe (Y. Congar, P. de Lubac, B. Häring) znamenje časa. Papež Janez XXIII. jih je uvrstil na seznam sodelujočih v pripravi koncila proti volji Svetega oficija, tedanje kongregacije za nauk vere. Toda to zanje nikakor ni pomenilo lahkega dela. "Šlo je za nenehen boj med toplo in hladno fronto," je zapisal Häring. Teologi z uradnega seznama pripravljalnih komisij (v glavnem škofje in kardinali) so do koncila pripravili 70 besedil. Menili so, da jih bo zbor le potrdil in da bodo zasedanja bolj ali manj formalnost. Med njimi sta bila tudi osnutka dogmatične konstitucije o usodi nekrščenih otrok in o izvirnem grehu. Ta povsem neživljenjska teologija je bila le fasada še za mnogo bolj neživljenjsko (zlasti družinsko) moralo, ki se je v marsičem sklicevala na okrožnico Casti conubii (1930) in se izvajala s trdo roko. Niti eden od pripravljenih tekstov ni preživel koncilske razprave. Ko je Janez XXIII. nekoč obiskal pripravljalno komisijo in so mu ponudili v branje očitno dokaj dolgočasen tekst, je nekaj časa bral, potem pa rekel: "Ne pozabite, da Cerkev ni nikakršen muzej!"

Osnutki preživete teologije niso imeli nobene možnosti, da bi preživeli razpoloženje udeležencev na koncilu. Na začetku so sicer najvišji predstavniki Svetega oficija (Ottaviani, Parente, Tromp) pozvali udeležence, naj kar se da hitro sprejmejo pripravljena besedila, a jim je gesta kardinala Légerja iz Toronta, ki je vstal, vprašal, po kaj je sploh prišel, ter se napotil k vratom, vzela veter iz jader. Led je bil prebit. Kardinal Suenens je to razpoloženje opisal kot "brezupen primer optimizma".

Ne glede na velika nasprotja med tako imenovanimi konservativci in progresisti se je postopoma število tistih, ki so odpirali prostor dihanja, večal. B. Häring v svojih spominih na koncil pravi, da ga je najbolj opogumila milost dvoma, ki se je v razpravo priplazila zadnji trenutek. To je bil nujni pogoj, kot so kasneje ugotavljali teologi, da se je lahko koncil začel ukvarjati z vprašanjem Cerkve v sodobnem svetu in se zanimati za pereča vprašanja sodobnega časa. Največji korak na koncilu je bil storjen, ko so udeleženci začeli poslušati drug drugega. V tem se je nedvomno izrazila prvotna koncilska ideja.

Izvolitev kardinala Montinija za kasnejšega papeža Pavla VI. je sovpadala z nekaterimi najtežjimi vprašanji v drugem obdobju koncila. Število besedil se je skrčilo na 13 (štiri konstitucije in devet dekretov) oziroma na 16, če štejemo še tri izjave. Med najtežjimi je bilo vprašanje kolegialnosti in subsidiarnosti krajevnih Cerkva ter posledično decentralizacije. Izjemnega pomena za današnje razumevanje krščanstva je bilo mnenje o "avtonomiji zemeljskih stvarnosti", izraženo v pastoralni konstituciji Gaudium et spes (1965), s čimer se je začel dialog med znanostjo in vero. Med nedvomne dosežke koncila spada izjava o verski svobodi. In še bi lahko naštevali. Na drugi strani je bila neodločnost sicer zelo izobraženega papeža, ki je bil pod vplivom konservativnih struj. To se je zlasti videlo v poskusu, da bi v besedilu pravkar omenjene konstitucije z obsodbo komunizma tudi kot socialnega gibanja onemogočili sodelovanje ortodoksnih Cerkva ter odprli teološko povsem nesmiselno fronto. Na drugi strani tudi ni bilo trdne odločenosti glede načina reševanja etičnih vprašanj v zakonu in družini, glede nenasilnih metod in politike miru v mednarodnih sporih. Mnogo vprašanj, ki si jih je zastavil ta dokument, je čakalo na čas po koncilu. Veliko se je pričakovalo od dela komisije, ki jo je ustanovil že Janez XXIII. z namenom, da presodi vprašanje skladnosti krščanskega razumevanja zakona in možnosti, ki jih daje parom kontracepcijska tabletka. Okrožnica Humanae vitae (1968) je, tudi če ne bi šteli nekaterih najbolj konservativnih interpretacij in z njo povezanih zahtev, povzročila globoko krizo zaupanja v Cerkvi in družbi. Tako je to kontroverzno besedilo na ironičen način pokazalo na pomen "oikonomije", izročila prve cerkvene skupnosti, ki je težka vprašanja presojala pnevmatološko, v prostoru diha(nja).

Aktualnost koncilske ideje

O pravkar povedanem lahko danes govorimo drugače nenazadnje zaradi napredka kognitivnih znanosti, ki etičnemu spoznanju ne pripisujejo le instrumentalne vloge - in metodo izvedbe dejanja pustijo za konec -, toda to ni opravičilo za metode preverjanja lojalnosti, ki so ji bili izpostavljeni številni verniki. Z vidika soodvisnega porajanja spoznanja in metode je šele v celoti priznana celotna človekova struktura in tudi način razumevanja specifično človeškega v človeku. Nekatere teme, ki jih je treba omeniti kot "koncilske" in so aktualne, na primer celibat ali žensko duhovništvo, kažejo na to, da poznati problem še ne pomeni poznati metodo. Dajanje prednosti enemu ali drugemu je povzročalo nesporazume, ki se deloma odražajo tudi na lestvici zaupanja. Tega problema ni bilo mogoče bistveno premakniti niti s karizmatičnim in ustvarjalnim papežem Janezom Pavlom II. Morda je bil razlog v tem, ker je kot mnogi drugi koncil razumel kot program, kot metodo, ne kot spoznanje.

Z vidika sočasnega porajanja spoznanja in metode bi bilo treba presoditi mnoga druga vprašanja, ki v kontekstu koncilske ideje še niso dobila zadovoljive obravnave, na primer transparentnost v odnosu z javnostjo, stališče do smrtne kazni in do "pravične vojne", soočanje s škandali v Cerkvi, podoba kaznujočega Boga (v času izbruha aidsa), ekološka zavest, etika miru in nenasilje, vloga ženske v družbi, deklerikalizacija Cerkve in številna druga.

V luči ideje koncila - kot tudi drugega vatikanskega koncila - je moč upati, če povzamem besede L. Kolakowskega, da bo vedno dovolj razlogov za to, da bodo ljudje iskali pogovor pod skupno streho, in da se jim pri tem ne bo treba ubadati z neovrgljivim pojasnilom racionalistov, da so neumni in da naj raje delajo. V tej ideji je neki "radikalni dvom o dokončnem jeziku" (R. Rorty), in sicer kot izraz prevzetosti nad jezikom drugega.

Dr. Anton Mlinar je teolog in izredni profesor na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem