Odstopiti ali ne odstopiti?

Replika na zapis Bogdana Biščka, 6. oktobra 2012

Resnično ganljiv je videti trud Bogdana Biščka, da bi zamajal argument o nujnosti odstopa Zorana Jankovića in še koga, ki se je znašel pod bremenom suma storitve kaznivih dejanj. Državljanom, ki se jim dejanje odstopa v primeru dovolj prepričljivih okoliščin in indicev še pred pravnomočno sodbo zdi stvar politične higiene in razumske presoje zavarovati ugled politike v celoti, je pritaknil označevalec "moralizatorji" (no, dejansko govori o teoriji moraliziranja), medtem ko so drugi, ki svarijo pred odstopom politika, "posploševalci" (govori o teoriji posploševanja), ker opozarjajo na možno policijsko pristranost in zlorabe. Prvi zanj očitno preveč poudarjajo krivdo, drugi nedolžnost.Toda potem sledi presenečenje: Biščak ne ponudi svojega "modela" kriterijev zahteve po odstopu, kot bi pričakovali. Po aristotelsko bi se lahko sicer navduševal za kakšno "srednjo mero" med obojim. Ne, njegova rešitev je salomonska: odločitev prepušča politiku! V nadaljevanju bom pokazal, kako nevzdržno stališče je ubral in v čem je neutemeljena njegova kritika "moralizatorjev", kamor uvršča tudi mene, in kakršne so, kakor trdim, v resnici kar vse zahteve po odstopu v navedenih razmerah, ne le nekatere.Prvič, Biščkov argument prepuščanja odločitve politikom je jasno razviden že iz stavka: "Vprašanje seveda je, v kateri fazi predkazenskega oziroma kazenskega postopka naj bi politik odstopil... Predlagam, da to odločitev prepustimo prvemu politiku, ki bo odstopil." Krasno. In kot da takega politika še ni bilo! Posredno je izluščljiv tudi iz dejstva, da ne navaja prav nobenih pozitivnih okoliščin, kdaj bi državljani, politiki ali javnost odstop smeli upravičeno zahtevati, pravzaprav jih spodbija. Da bi do konca dojeli njegovo globoko zadrego, si je treba zgolj predstavljati, kdaj bi on sam terjal Jankovićev odstop, kar nam je, čisto slučajno, pozabil omeniti. No, seveda je ta slučajnost nujnost - njegova teorija, kot rečeno, sploh ne računa s to možnostjo. Sam govorim o pričakovanju odstopa ali zahtevi po njem, on dopušča le osebno dilemo odločitve. Ampak to sta dva koncepta, ki ju avtor ne ločuje in meša utemeljitve za oba. Če nekdo odločitev prepušča dobri volji ali presoji dotičnega, s tem očitno izključi legitimno možnost take zahteve državljanom. Biščak naredi prav to: nihče pravzaprav ne more zahtevati odstopa, vsaj ne pred pravnomočno sodbo. V skladu z nadvse rigorozno teorijo ljudstvo lahko le čaka, kaj bo storil izvoljeni politik! Čeprav tega ne pove, je torej vsaka zahteva nujno moralizacijska in moja ni zato nobena izjema.Drugič, dodaten argument o tem, in zdaj prehajam na njegovo kritiko pozicije domnevnih moralizatorjev, je tale: "Javnost in moralizirajoči komentatorji se bodo morali sprijazniti s tem, da zahteva po odstopu ne more temeljiti na veri v krivdo in moralno izprijenost politika, ki noče odstopiti. Prvič zato, ker je to v nasprotju z ustavo, drugič, ker je v marsikaterem primeru nepravično, in tretjič zato, ker politiki pač ne bodo odstopali, če bo predpostavka odstopa implicitno priznanje krivde." Zgodba se ponovi, kajti državljani, javnost, preostali politiki lahko ostanejo le zavezanih ust: če pričakujejo ali zahtevajo odstop, menda vnaprej verjamejo v krivdo in moralno izprijenost. Kaj ima s tem ustava, ve le on (osumljencem pač nihče ni sodil v polnem pomenu besede), da lahko prehitro odstoplim politikom naredimo krivico in jih implicitno okrivimo, pa je v teoriji argumentacijskih zmot napačen premislek ad consequentiam; po njem ne bi mogli nikoli zapreti nobenega osumljenca množičnega umora, ker bi lahko zaprli napačnega. Odgovor, da tu ne gre za nobeno moraliziranje, je preprost: če obstajajo dovolj dobri indici o krivdi, in javno objavljeni dokumenti in sproženi kazenski pregon nedvomno so lahko takšna evidenca, to ni podlaga za nikakršno "vero v krivdo" in moralno izprijenost, temveč vero v pravne standarde in organe pregona, v skladu s katerimi naj se politik umakne, dokler ni izkazana njegova nedolžnost.Tretjič, ker je zahteva po odstopu zanj le moraliziranje in je takšna pravzaprav sleherna med njimi, je popolnoma logično, da Biščak v svojem sestavku niti z besedico ne omeni trenutno zelo navzočih debat o politični kulturi in higieni. Seveda, teza predstavlja za njegovo teorijo nepredstavljivo težavo, ker vpelje širšo dimenzijo od osebne odgovornosti. Zato ne sme vpeljati (nedavnih) primerov odstopov politikov onstran meja Slovenije, recimo madžarskega predsednika Pala Schmitta, ali nemškega Christiana Wulffa in ministra za obrambo Karla Theodorja zu Guttenberga, vseh še pred sproženimi postopki. Toda zakaj bi se zatekali tako daleč, saj so po Biščkovi teoriji varni tudi domači prekrškarji vseh vrst od Boruta Ambrožiča do Ivana Simčiča. Če njegova teorija ne premore koncepta politične kulture, ga pač ne premore za nikogar. Zato ni čudno, da nam slika krajino, kjer smo brez slehernega parametra in kjer je "nehumano in neumno pričakovati" od Janše in Jankovića - in podobno velja za slehernika -, da bi se začasno umaknila. Bizarno sklicevanje na "humanost" ni nič drugega kot spuščanje dimnih bombic pretvarjanja. Nevarno, zelo nevarno stališče. Če ljudstvu odrečemo, da ima moč prisiliti vladarje k odstopu, smo izgubili demokracijo. Ti imajo vedno možnost oprati se krivde pred nedokazanimi trditvami in na ta način zagovarjati njihovo "suverenost" pomeni neprevidno izključiti zahtevo po višjih etičnih standardih v politiki.Četrtič, proti njegovi tezi o prepuščanju odločitve politikom govorita še najmanj dva podporna argumenta. Prvi je svarilen italijanski zgled: tamkajšnji bivši premier Silvio Berlusconi se je odločil sproti spreminjati zakonodajo, da bi ubežal pred obsodbami glede korupcije in podkupovanja oziroma da bi si zagotovil funkcionarsko imuniteto. Nekaj podobnega torej lahko sledi, če odločitve prepuščamo politikom. Ne vem, kdo ima v tem primeru koga raje: Biščak Berlusconija ali Berlusconi Biščka. Naslednji podporni argument je tisti, ki temelji na avtorjevi uvedbi vselej "formalnega kriterija" za odstop: "Ker ne more in ne sme sloneti na domnevi krivde, lahko sloni le na formalnem aktu uvedbe kazenskega postopka oziroma prehodu v določeno fazo kazenskega postopka." Protiprimer, ki pokaže na zmotnost, je zelo enostaven: za odstop in zahtevo po njem lahko obstajajo tudi neformalni kriteriji. Greh ni nujno prekršek ali kaznivo dejanje, lahko je moralen: če politik krščanske provenience pridiga o družinskem življenju, nato pa mediji predstavijo fotografije o njegovih skokih čez plot, smejo njegovi (verni) volilci legitimno terjati njegov umik, čeprav ne bo proti njemu sprožen noben kazenski postopek - pač zaradi narave "prekrška". Petič, o nekredibilnosti Biščkove teze me prepričuje tudi njegovo dosedanje ravnanje - sam je bil do nedavnega dolgoleten aktiven politik. Kratek pregled časopisnih arhivov pokaže, da so denimo njegovi kolegi iz Zaresa, ki so doslej terjali npr. odstope Kanglerja, Popoviča ali Janše, živeli v zmoti, a jih Biščak ni znal pravočasno podučiti ali ustaviti, zato je bila tem storjena velika protiustavna krivica. Njegovo spoznanje o humanosti je dozorelo šele ob aretaciji Jankovića. Sploh pa se mi zdi stališče tragično, ko pomislim, da gre za bivšega sekretarja stranke, ki bi se verjetno še lahko rešila pred volilnim potopom, če bi pravočasno odstopila svojega predsednika.Sklep: če so trditve tistih, ki jih (moralistično?) graja, označene za moraliziranje, to označbo z veseljem sprejmem. Alternativa, ki jo ponuja, je namreč neznosno strašljiva.Boris Vezjak, Mariboresnično ganljiv je videti trud Bogdana Biščka, da bi zamajal argument o nujnosti odstopa Zorana Jankovića in še koga, ki se je znašel pod bremenom suma storitve kaznivih dejanj. Državljanom, ki se jim dejanje odstopa v primeru dovolj prepričljivih okoliščin in indicev še pred pravnomočno sodbo zdi stvar politične higiene in razumske presoje zavarovati ugled politike v celoti, je pritaknil označevalec "moralizatorji" (no, dejansko govori o teoriji moraliziranja), medtem ko so drugi, ki svarijo pred odstopom politika, "posploševalci" (govori o teoriji posploševanja), ker opozarjajo na možno policijsko pristranost in zlorabe. Prvi zanj očitno preveč poudarjajo krivdo, drugi nedolžnost.

Toda potem sledi presenečenje: Biščak ne ponudi svojega "modela" kriterijev zahteve po odstopu, kot bi pričakovali. Po aristotelsko bi se lahko sicer navduševal za kakšno "srednjo mero" med obojim. Ne, njegova rešitev je salomonska: odločitev prepušča politiku! V nadaljevanju bom pokazal, kako nevzdržno stališče je ubral in v čem je neutemeljena njegova kritika "moralizatorjev", kamor uvršča tudi mene, in kakršne so, kakor trdim, v resnici kar vse zahteve po odstopu v navedenih razmerah, ne le nekatere.

Prvič, Biščkov argument prepuščanja odločitve politikom je jasno razviden že iz stavka: "Vprašanje seveda je, v kateri fazi predkazenskega oziroma kazenskega postopka naj bi politik odstopil... Predlagam, da to odločitev prepustimo prvemu politiku, ki bo odstopil." Krasno. In kot da takega politika še ni bilo! Posredno je izluščljiv tudi iz dejstva, da ne navaja prav nobenih pozitivnih okoliščin, kdaj bi državljani, politiki ali javnost odstop smeli upravičeno zahtevati, pravzaprav jih spodbija. Da bi do konca dojeli njegovo globoko zadrego, si je treba zgolj predstavljati, kdaj bi on sam terjal Jankovićev odstop, kar nam je, čisto slučajno, pozabil omeniti. No, seveda je ta slučajnost nujnost - njegova teorija, kot rečeno, sploh ne računa s to možnostjo. Sam govorim o pričakovanju odstopa ali zahtevi po njem, on dopušča le osebno dilemo odločitve. Ampak to sta dva koncepta, ki ju avtor ne ločuje in meša utemeljitve za oba. Če nekdo odločitev prepušča dobri volji ali presoji dotičnega, s tem očitno izključi legitimno možnost take zahteve državljanom. Biščak naredi prav to: nihče pravzaprav ne more zahtevati odstopa, vsaj ne pred pravnomočno sodbo. V skladu z nadvse rigorozno teorijo ljudstvo lahko le čaka, kaj bo storil izvoljeni politik! Čeprav tega ne pove, je torej vsaka zahteva nujno moralizacijska in moja ni zato nobena izjema.

Drugič, dodaten argument o tem, in zdaj prehajam na njegovo kritiko pozicije domnevnih moralizatorjev, je tale: "Javnost in moralizirajoči komentatorji se bodo morali sprijazniti s tem, da zahteva po odstopu ne more temeljiti na veri v krivdo in moralno izprijenost politika, ki noče odstopiti. Prvič zato, ker je to v nasprotju z ustavo, drugič, ker je v marsikaterem primeru nepravično, in tretjič zato, ker politiki pač ne bodo odstopali, če bo predpostavka odstopa implicitno priznanje krivde." Zgodba se ponovi, kajti državljani, javnost, preostali politiki lahko ostanejo le zavezanih ust: če pričakujejo ali zahtevajo odstop, menda vnaprej verjamejo v krivdo in moralno izprijenost. Kaj ima s tem ustava, ve le on (osumljencem pač nihče ni sodil v polnem pomenu besede), da lahko prehitro odstoplim politikom naredimo krivico in jih implicitno okrivimo, pa je v teoriji argumentacijskih zmot napačen premislek ad consequentiam; po njem ne bi mogli nikoli zapreti nobenega osumljenca množičnega umora, ker bi lahko zaprli napačnega. Odgovor, da tu ne gre za nobeno moraliziranje, je preprost: če obstajajo dovolj dobri indici o krivdi, in javno objavljeni dokumenti in sproženi kazenski pregon nedvomno so lahko takšna evidenca, to ni podlaga za nikakršno "vero v krivdo" in moralno izprijenost, temveč vero v pravne standarde in organe pregona, v skladu s katerimi naj se politik umakne, dokler ni izkazana njegova nedolžnost.

Tretjič, ker je zahteva po odstopu zanj le moraliziranje in je takšna pravzaprav sleherna med njimi, je popolnoma logično, da Biščak v svojem sestavku niti z besedico ne omeni trenutno zelo navzočih debat o politični kulturi in higieni. Seveda, teza predstavlja za njegovo teorijo nepredstavljivo težavo, ker vpelje širšo dimenzijo od osebne odgovornosti. Zato ne sme vpeljati (nedavnih) primerov odstopov politikov onstran meja Slovenije, recimo madžarskega predsednika Pala Schmitta, ali nemškega Christiana Wulffa in ministra za obrambo Karla Theodorja zu Guttenberga, vseh še pred sproženimi postopki. Toda zakaj bi se zatekali tako daleč, saj so po Biščkovi teoriji varni tudi domači prekrškarji vseh vrst od Boruta Ambrožiča do Ivana Simčiča. Če njegova teorija ne premore koncepta politične kulture, ga pač ne premore za nikogar. Zato ni čudno, da nam slika krajino, kjer smo brez slehernega parametra in kjer je "nehumano in neumno pričakovati" od Janše in Jankovića - in podobno velja za slehernika -, da bi se začasno umaknila. Bizarno sklicevanje na "humanost" ni nič drugega kot spuščanje dimnih bombic pretvarjanja. Nevarno, zelo nevarno stališče. Če ljudstvu odrečemo, da ima moč prisiliti vladarje k odstopu, smo izgubili demokracijo. Ti imajo vedno možnost oprati se krivde pred nedokazanimi trditvami in na ta način zagovarjati njihovo "suverenost" pomeni neprevidno izključiti zahtevo po višjih etičnih standardih v politiki.

Četrtič, proti njegovi tezi o prepuščanju odločitve politikom govorita še najmanj dva podporna argumenta. Prvi je svarilen italijanski zgled: tamkajšnji bivši premier Silvio Berlusconi se je odločil sproti spreminjati zakonodajo, da bi ubežal pred obsodbami glede korupcije in podkupovanja oziroma da bi si zagotovil funkcionarsko imuniteto. Nekaj podobnega torej lahko sledi, če odločitve prepuščamo politikom. Ne vem, kdo ima v tem primeru koga raje: Biščak Berlusconija ali Berlusconi Biščka. Naslednji podporni argument je tisti, ki temelji na avtorjevi uvedbi vselej "formalnega kriterija" za odstop: "Ker ne more in ne sme sloneti na domnevi krivde, lahko sloni le na formalnem aktu uvedbe kazenskega postopka oziroma prehodu v določeno fazo kazenskega postopka." Protiprimer, ki pokaže na zmotnost, je zelo enostaven: za odstop in zahtevo po njem lahko obstajajo tudi neformalni kriteriji. Greh ni nujno prekršek ali kaznivo dejanje, lahko je moralen: če politik krščanske provenience pridiga o družinskem življenju, nato pa mediji predstavijo fotografije o njegovih skokih čez plot, smejo njegovi (verni) volilci legitimno terjati njegov umik, čeprav ne bo proti njemu sprožen noben kazenski postopek - pač zaradi narave "prekrška".

Petič, o nekredibilnosti Biščkove teze me prepričuje tudi njegovo dosedanje ravnanje - sam je bil do nedavnega dolgoleten aktiven politik. Kratek pregled časopisnih arhivov pokaže, da so denimo njegovi kolegi iz Zaresa, ki so doslej terjali npr. odstope Kanglerja, Popoviča ali Janše, živeli v zmoti, a jih Biščak ni znal pravočasno podučiti ali ustaviti, zato je bila tem storjena velika protiustavna krivica. Njegovo spoznanje o humanosti je dozorelo šele ob aretaciji Jankovića. Sploh pa se mi zdi stališče tragično, ko pomislim, da gre za bivšega sekretarja stranke, ki bi se verjetno še lahko rešila pred volilnim potopom, če bi pravočasno odstopila svojega predsednika.

Sklep: če so trditve tistih, ki jih (moralistično?) graja, označene za moraliziranje, to označbo z veseljem sprejmem. Alternativa, ki jo ponuja, je namreč neznosno strašljiva.

Boris Vezjak, Maribor