Liberalne družbe so vselej bile valilnice tega vidika svobode, vsaj v teoriji so se zavzemale, da bi njihovi državljani živeli čim bolj samostojno in neovirano od zunanjih dejavnikov. Teoretiki liberalizma so večinoma prepričani, da je to mogoče edino znotraj kapitalizma. Hayek, eden izmed prvakov tega prepričanja, denimo trdi, da je kapitalizem "uvedel novo obliko pridobivanja dohodka iz proizvodnje, ki ljudi osvobaja, s tem da njim in pogosto tudi njihovim potomcem omogoča neodvisnost od družinskih skupin ali plemen" in, jasno, tudi od "delavskih sindikatov, ki ustvarjajo umetno pomanjkanje njihove vrste dela, s tem ko tistim, ki bi bili pripravljeni njihovo delo opraviti za manjše plačilo, to preprečujejo" (Hayek: Usodna domišljavost, 1992).

Toda ali nam vsakodnevno življenje ne prinaša obilo dokazov, da je mogoče na to osvobajanje gledati tudi drugače? Demontažo socialne države, odpuščanja v javnem sektorju, krčenje pravic zaposlenih v tem sektorju, nižanje sredstev za izobraževanje, spreminjanje delovne zakonodaje, zategovanje pasu, širjenje definicije dela na črno, poseganje (četudi mehko) v tradicijo medsosedske pomoči je prej mogoče videti kot osvobajanje od socialne države in od sindikatov. Vsi ti ukrepi delovni sili jemljejo še zadnje vire in opore preživetja in jo še bolj brutalno porivajo na tako imenovani svobodni trg. Ali ni potemtakem veliko bolj res, da imamo opraviti z osvobajanjem od lastnih virov za preživetje?

Ideološko čaščenje dela

Zakaj vse to dopuščamo? Zaradi ideologije.

Poglejmo si to na primeru slabo plačanih sezonskih del. V zadnjem času velikokrat slišimo, da bi morali ljudje brez službe poprijeti za vsakršno razpoložljivo sezonsko delo. Tiste, ki ne poprimejo, imamo za lenuhe. Delaven, marljiv posameznik bo sprejel vsakršno delo, se dokazal in upal na boljše. Redki si upajo pomisliti, da s tem sprejemamo tudi vsakršno izkoriščanje; večina še vedno soglaša z različnimi delodajalci, ki se pritožujejo, ker doma "ne dobijo za nakup v zadostnem številu in v vsakem času proste delovne sile, četudi imajo denar". Večina prav tako soglaša s trditvami, da bodo ljudje, dokler bodo socialne pomoči skoraj tako visoke kot plačilo za neko delo, raje ležali doma. Kar nam pri tem uide, je ideološkost tovrstnega čaščenja dela. Prav nič ni res, da bi moral prislovično priden slovenski človek poprijeti za vsakršno delo in s tem dokazati svojo pridnost. Veliko bolj res je, da človeka s takšnim mišljenjem hoče šele sistem, in ga z vsemi sredstvi tudi ustvarja če ne zlepa, pa zgrda.

Način proizvajanja takšnega človeka je tudi Hayekovo osvobajanje od. V našem primeru je osnovna težava ponudnikov sezonskega dela ta, da delovna sila še ni popolnoma ločena od lastnih virov, še ni popolnoma svobodna delovna sila, kakor si jo želita Hayek in neoliberalni kapitalizem; delovna sila še poseduje prgišče od sistema neodvisnih virov preživetja: velik vrt, obrtniška znanja, unovčljiva na "črnem trgu", sosedsko solidarnost, sindikalno organizacijo in podporo, ostanke socialne države, kamor sodi tudi nadomestilo za brezposelnost, itd.

Obstoj množice ljudi, ki še ni obsojena na razprodajo lastne delovne sile najboljšemu ponudniku na trgu, predstavlja trn v peti neoliberalnim delodajalcem nasploh. Nekdo bo dejal, da kar velja za eno gospodarsko panogo (sezonska dela), ne velja nujno za vse. Toda pritisk na plače je vsesplošen trend, ki ga nekaj morebitnih izjem (visokotehnološki laboratoriji) ne ovrže. Nižanje plač vedno večjemu številu zaposlenih ne glede na njihov poklic je v naravi neoliberalnega kapitalizma. Postopno odpravljanje srednjega razreda ne pomeni nič drugega, kot da se vsi in morda je tako prav spreminjamo v proletariat. A skrajni čas je, da se tega zavemo in dojamemo, da je hayekovsko osvobajanje realni cilj sedanjega reformiranja trga delovne sile. Prej ko bo prišlo do zavedanja, prej ko se bomo imetniki delovne sile tesneje povezali okoli zadnjih solidarnostnih virov preživetja in jih že s tem okrepili, prej bomo preprečili spreminjanje samih sebe v blago, katerega edini smoter je biti na voljo najboljšemu ponudniku na trgu. S kritiko domnevnih lenuhov, ki raje prejemajo socialno pomoč, kot se vdajajo slabo plačanemu delu, in pritrjevanjem tistim, ki bi takšna zatočišča odpravili, dajemo prav ideologiji, ki nam spodkopava temelje za dostojno življenje.

V času sprejemanja zakonodaje, ki zase trdi, da ureja trg dela, lahko torej realno pričakujemo predvsem nadaljnje osvobajanje delovne sile od njenih neodvisnih virov preživetja. S tega vidika lahko razumemo tudi druge podobne pobude nekatere prihajajo tudi z levega pola civilne družbe , ki sindikate pozivajo k streznitvi in prenehanju oviranja liberalnega osvobajanja od (sproščanja). Predstavniki teh pozivov si bržkone iskreno želijo gospodarsko suverenost Slovenije, toda ko zaposlene in njihove sindikalne zastopnike pozivajo k odgovornemu ravnanju, spregledajo, da sistem kot tak ne omogoča niti svobode in niti odgovornosti.

Socialni sporazum po meri kapitala

Svoboda, kot jo razumem sam, pomeni možnost izbire. Od virov lastnega preživetja osvobojeni posameznik pa ravno nima izbire mora se prodajati na trgu delovne sile in ideologija dela to prisilo spremeni še celo v vrlino. Ne vidi, da nekdo, ki je v nekaj prisiljen, ni povsem odgovoren za svoja dejanja; ne, če je svoboda nujni pogoj odgovornosti. Sistem osvobajanja od (virov lastnega preživetja) nas tako ne dela samo nesvobodne, temveč tudi neodgovorne. S tega zornega kota je resnica očitkov, ki letijo na sindikate, češ da so neodgovorni, zgrešena, saj je ravno bitka za ohranjanje javne, socialne sfere oziroma za skupnostne vire preživetja pogoj svobode in odgovornosti. Očitke sindikatom moramo zato brati kot prizadevanje za socialni sporazum (družbeno pogodbo) po meri kapitala: za fleksibilno zaposlovanje, lažje odpuščanje, nižanje plač in drugih zgodovinsko izborjenih ugodnosti in pravic. Novi ukrepi so v danem kontekstu lahko spodbudni le za vlagatelje, za delovno silo pa ne morejo biti, razen tisto, ki prinaša visoko dodano vrednost; z znižanjem stroškov za izobraževanje smo se slednji pri nas že vnaprej odpovedali.

Nasprotnik tega razmisleka bo sicer še vedno trdil: če bodo sindikati odgovorni, če bodo nehali nergati in bodo sprejeli predlagane reforme, bo to dobrodejno vplivalo na zagon gospodarstva, delovnih mest bo več, in četudi bodo podjetja lažje odpuščala, bodo na voljo tudi nova delovna mesta in z njimi zgoraj omenjena kakovostna izbira. Toda tudi to je zgrešeno. Delovnih mest je v času rasti resda več, a za delavca to ne pomeni večje gotovosti in tudi ne večje svobode, saj mu, ko začne igrati igro kapitala in pristane na osvobajanje od lastnih virov preživetja, ne preostane prav nič drugega kot samo še prodajanje samega sebe na trgu delovne sile. Svoboda in odgovornost sta zato povezani tudi s tem, ali sploh še sodelujemo pri pisanju pravil, po katerih živimo in delamo, ali pa se samo še prilagajamo igri, ki jo vodijo drugi. Že nekateri pisci ameriške Deklaracije o neodvisnosti so svarili, da vodi brutalno osvobajanje od zgolj v suženjstvo v drugi obliki, mezdno suženjstvo. In kako naj od sužnjev (hlapcev, bi dejal Cankar) pričakujemo še odgovornost?

Tiste, ki bi radi več odgovornosti, bi zato veljalo spomniti na dejstvo, da te ni brez korenitih strukturnih sprememb v samem načinu proizvajanja in medsebojnega sodelovanja. Tiste, ki ne vedo, kaj ponuditi kot alternativo, velja opomniti, da v svetu obstaja obilo idej, kako bi presegli zgolj orisano osvobajanje od, ki ne ponuja ker ne more razmer za razvoj družbene odgovornosti.