Temeljnega namena koncila Cerkev ni uresničila. Ni se ustrezno odprla svetu in izzivom sodobnosti in ni se demokratizirala, ni zmanjšala razdalje med hierarhijo in "božjim ljudstvom" in ni presegla avtoritarnega odnosa do svetne družbe. Tako je upravičena ocena enega vidnih koncilskih teologov Hansa Künga, da je pokoncilska Cerkev stopila po smrti papeža Pavla VI. na pot restavracije in da se je "zaradi zavračanja dialoga in reform znašla v najtežji krizi od francoske revolucije", kar je izjavil v intervjuju za Publik-Forum (Dossier, št. 17, 7. september 2012), objavljenem pod naslovom Pridobitve koncila naj bi se razveljavile. Zakaj se sploh še splača boriti za reforme?
Francoska revolucija predstavlja radikalen prelom v strukturi družbe in zavesti modernega človeka. Ta zahteva svobodo in avtonomijo. Sodobne razsežnosti teh vrednot se še radikalizirajo in so prekvasile vse družbe in civilizacije sveta. Katoliška cerkev pa se je po koncilu vrnila k restavraciji klerikalne strukture in oživljanju političnega katolicizma. Zato se povečuje razkorak med njo in sodobnim svetom. Pokojni milanski kardinal Martini ji je pripisal dvestoletno zaostalost. Sedanja kriza zahteva tektonske premike, ki pa jih očitno ne zmore.
Potreben je preobrat
Restavracija torej samo poglablja krizo v Cerkvi, ki se najbolj vidno kaže prav v usihanju njene notranje moči. Tu niso le škandali in zablode, ki pretresajo Cerkev. Predvsem je ograjevanje od sveta in preziranje tokov sodobnosti zavrlo evangelizacijo sveta, kar naj bi bila poglavitna naloga pokoncilske Cerkve. Razkristjanjenje zahodnih družb se nadaljuje in je zajelo tudi družbe tranzicije, ki so v času komunističnih režimov izkazovale za vodstvo Cerkve ohrabrujočo versko zvestobo in živost. Katoliško prenovo v državah Latinske Amerike je po zatrtju teologije osvoboditve in bazičnih občestev izpodrinilo delovanje protestantskih cerkva. Afriko vse bolj osvaja islam. Moč Katoliške cerkve pa se tudi notranje sesipa zaradi vse večjega razkoraka med avtoritarnim vatikanskim centrom in njegovimi ekspoziturami po krajevnih cerkvah ter med nižjo duhovščino in vse bolj prebujajočimi se verniki, ki jih najbolj prizadeva razkorak med okostenelostjo institucije in izzivi vsakdanjega življenja. Zato ni naključje, da je papež Benedikt XVI. sklical škofovsko sinodo o novi evangelizaciji prav ob petdeseti obletnici začetka drugega vatikanskega koncila.
Toda, ali lahko sinoda ob današnjem stanju v vodstvu Cerkve poda pravo diagnozo, kje so dejanski vzroki krize, in nakaže pot iz nje? Klici po tretjem koncilu govore, da je potreben temeljit obrat. Potrebne so korenite spremembe v mišljenju, nazorih in delovanju, da se bo "Cerkev čutila resnično in na notranji način povezano s človeškim rodom in njegovo zgodovino", kar naroča koncil v uvodu svoje Pastoralne konstitucije o Cerkvi v sodobnem svetu.
Slovenska Katoliška cerkev stoji na ozadju koncila še posebej pred velikim samospraševanjem. Obnova katoliškega integrizma jo je potisnila globoko v preteklost in že daje podobne rezultate, kot jih je slovenski narod doživljal v obdobju najostrejšega ideološkega boja med klerikalizmom in laično družbo: od naraščajoče narodne razdvojenosti do vse večjega osipa vernikov. Razkristjanjenje slovenske družbe je še globlje, kakor ga je opisal med vojno Edvard Kocbek v svoji Tovarišiji: "Krščanstva kot življenjske atmosfere ni več." Zato deklarativna besedila o prenovi slovenske Cerkve ne bodo kaj prida učinkovala, če ne bo korenitega obrata. Že danes so demagoške fraze, da je za ateizem kriv komunizem, razumljene kot manever, s katerim je vodstvo slovenske Cerkve ves čas tranzicije prikrivalo svojo zgrešeno notranjo in zunanjo politiko. Preslišalo je očitno ugotovitev koncila, da imajo pri nastanku ateizma velik delež verni ljudje, ker "zaradi zanemarjene verske vzgoje s krivim predstavljanjem nauka in s pomanjkljivostmi svojega verskega življenja pristni obraz Boga in religije bolj zakrivajo, kakor pa odkrivajo" (Cerkev v sodobnem svetu).
Etika zavezuje najprej Cerkev
Slovenska Cerkev, če hoče slediti koncilu, mora najprej sprejeti sekularizacijo družbe kot dejstvo, ki jo ne le obvezuje k spoštovanju avtonomije človeka in laične družbe, kar zahteva koncil, ko pravi v že imenovani konstituciji: "Državna skupnost in Cerkev sta na svojem področju druga od druge neodvisni in avtonomni", pač pa mora to stanje vzeti kot zgodovinsko priložnost in nujo, da se od grajenja vzporednih družbenih struktur in od volje, da bi obvladovala celotno družbeno in zasebno življenje, vrne k evangeliju in njegovemu spoštovanju človeka. Cerkev mora opustiti avtoritarno držo tako do sveta kot znotraj sebe in mora začeti odprt dialog med svojimi skupinami in s svetom. Dialog pa ne pomeni le tolerance s stisnjenimi zobmi, ko moč ne daje več želenega učinka, pač pa pomeni odprto sprejemanje drugačnosti drugega, ki obogati tudi mene samega. Slovenska Cerkev mora uvideti, da "božjega kraljestva" ni mogoče graditi z utrjevanjem svoje družbene in politične pozicije, z graditvijo močne gospodarske in finančne podlage svojih struktur. Slovenska Cerkev je v obdobju družbene tranzicije z vso vnemo podpirala neoliberalni model kapitalizma, ki ji je omogočal enako plenjenje družbenega premoženja kot drugim in ji obetal močno palico, s katero bi pasla slovensko ljudstvo. In upati je, da po finančni polomiji ne bo pozabila enega temeljnih načel socialnega nauka Cerkve, ki pravi, da človek ne more biti le orodje za dobiček - in zato ne bo ogoljufala prav malih vlagateljev v svojem finančno-gospodarskem holdingu. In ko oznanja etična načela, se mora zavedati, da ta zavezujejo najprej njo. Pri gospodarskem delovanju bi morala upoštevati socialna načela koncila, ki zahtevajo, da mora gospodarski razvoj voditi moralna odgovornost in da ima zasebna lastnina tudi socialne dolžnosti do skupnosti. Predvsem pa se mora Katoliška cerkev vrniti k svojemu temeljnemu poslanstvu, da je sol družbe, v kateri deluje. Če družbo presoli s svojim integrizmom, postane ta mrtva. Sol družbe pa je lahko le kot duhovna in moralna skupnost, ki je odprta za svet in človeka. Cerkev se mora vrniti k evangeliju, da bo lahko duhovno prebujala sodobnega človeka, ki mu je otopel prav čut za duhovnost, in da bo moralni svetilnik, ki bo dajal tudi družbi moč za moralni prerod.
Ob obletnici koncila, ki je želel modernizirati katolištvo, bi morala Cerkev spet prisluhniti besedam Pavla VI., s katerimi je leta 1966 v sklepni besedi nagovoril udeležence koncila in vso Cerkev: "Morda Cerkev nikdar ni čutila tako močno kakor ob tej priložnosti potrebe, da spozna obdajajočo jo družbo, da se ji približa, da pronikne vanjo, da ji služi, da ji prinese evangelij, da teži za njo, da jo dohiteva v njenih hitrih in neprestanih menjavah" (Vladimir Truhlar, Pokoncilski katoliški etos, Mohorjeva družba 1967). In da bi te misli tudi osvojila.
Peter Kovačič Peršin je krščanski socialist, teolog in pisatelj, dolgoletni urednik revije 2000.