Kaj je človek in koliko je vreden?

Škofje iz 116 dežel so se odzvali na povabilo papeža Janeza XXIII. in prišli oktobra 1962 v Rim na koncil. OZN takrat ni štela toliko članic, saj marsikatera komaj neodvisna država še ni bila sprejeta. V šestdesetih letih so se evropski imperiji razkrajali, kolonije pa so si morale samostojnost nemalokrat izboriti z orožjem. Škofje so večkrat predstavljali interese teh ljudstev, zato so jim nove oblasti puščale proste roke. Če ne bi nekatere socialistične države preprečile svojim škofom, da gredo v Rim, bi jih bilo tam še več. Hladna vojna se je leto dni pred začetkom koncila zaostrila z gradnjo berlinskega zidu in je bila na tem, da se s kubansko raketno krizo spremeni v ognjeno prav v dneh, ko je koncil stekel. To se ni zgodilo, tudi zaradi papeževega posredovanja med Hruščovom in Kennedyjem. Na vzhodni strani železne zavese je vladalo zaukazano in policijsko podprto ateistično enoumje, na zahodni pa pluralizem s svobodo mišljenja in veroizpovedi. Svež je bil spomin na grozodejstva zadnje vojne, saj od nje še ni minilo dvajset let. Ravno tedaj so se začela množiti pričevanja o holokavstu; v Sovjetski zvezi se je iztekala destalinizacija, disidenti so začeli opozarjati na kršenje pravic, Zahod je zvedel za grozote Gulaga. Minula vojna - svetovna - je razkrila, kako je svet majhen in en sam, čeprav razdeljen na bloka. Telekomunikacijska in elektronska sredstva, televizija se razširi ravno v šestdesetih, svet vse tesneje povezujejo.

V takšnem ozračju se na novo zastavljajo vprašanja: Kaj je človek? Koliko je vreden? Česa je zmožen? Kako preprečiti njegovo uničenje? Povsod je zaznati prizadevanja za spoštovanje splošnih moralnih in pravnih standardov. Eden najpomembnejših koncilskih dokumentov, Pastoralna konstitucija Cerkev v sedanjem svetu, se začenja: "Veselje in upanje, žalost in tesnoba današnjih ljudi, posebno ubogih in kakorkoli trpečih, so hkrati veselje in upanje, žalost in tesnoba Kristusovih učencev. In ničesar resnično človeškega ni, kar bi ne našlo odmeva v njihovih srcih. Tudi njihovo občestvo je sestavljeno iz ljudi, ki jih, zedinjene v Kristusu, vodi Sveti Duh na njihovem romanju Očetovemu kraljestvu naproti in ki so prejeli nalogo, da vsem prinašajo oznanilo odrešenja."

Za Janeza Dobrega Bog ne govori le po Cerkvi in Svetem pismu, marveč tudi po stvarstvu, posebej po zgodovini. "Kar zadeva nas, radi zaupamo Odrešeniku, ki nas spodbuja, da bi razbrali znamenja časov. Sredi gostih temin opažamo številne kazalce, za katere menimo, da naznanjajo boljše čase za Cerkev in človeški rod." Med znamenji časov so "zahteve delavcev, da bi jih obravnavali kot osebe, vstopanje žensk v javno življenje, prebujanje koloniziranih ljudstev...".

Nova Cerkev za nove čase

Misel na koncil je prišla papežu "kot žarek nebeške svetlobe", čeprav tudi že prej ni bila tuja cerkvenim vrhovom. Pij XI. je tajno poizvedoval med škofi, ali bi bilo primerno sklicati koncil v letu 1925. Čeprav je 90 odstotkov vprašanih odgovorilo pritrdilno, se zanj ni odločil. Marca 1948 je Pij XII. sestavil komisijo, ki je v tajnosti pripravljala gradivo za koncil. Ta naj bi obravnaval uporabo domačega jezika v liturgiji, sodelovanje laikov v življenju Cerkve, obsodil pa sodobne zmote kot npr. eksistencializem in ekumenizem. Po treh letih se je Pij XII. premislil in komisijo razpustil. Marsikaj, kar je pripravila komisija, je koncil recikliral; na izrečno željo Janeza XXIII. pa ni ničesar obsodil, marveč je nasprotno iskal stik in dialog. Od možne obsodbe ekumenizma je prešel na njegovo spodbujanje, eksistencializem pa je zaznati v koncilskih dokumentih.

Novi časi, če jih znamo brati, narekujejo nove izraze vere, novo podobo Cerkve in nove načine delovanja. Papež je sodelavcem predlagal, da bi to poimenovali reforma, a so ga opomnili, da preveč spominja na reformacijo, ki je razdelila zahodno Cerkev. Tudi izraz modernizacija so mu odsvetovali, saj je Pij X. obsodil modernizem na začetku 20. stoletja. Zato je papež spremembe označil z izrazom aggiornamento, podanašnjenje: oblikovanje krščanstva za današnjo rabo. Pri spremembah je navzoča skrb, da se ne bi kaj bistvenega izgubilo ali zvodenelo. Zato je na odprtju koncila, 11. oktobra 1962, nakazal pot, ki naj popelje vero Cerkve tako iz tradicionalne družbe v moderno kakor iz evropske kulture v druge: "Ta zanesljiv in nespremenljiv nauk, ki se ga je treba zvesto držati, moramo poglobiti in tako predstaviti, da se bo odzival na zahteve našega časa. Eno je namreč zaklad vere, drugo pa je oblika, v kateri so verske resnice podane. Zelo bo treba biti pozoren na to obliko in vztrajno delati na njeni izdelavi."

Koncil je na štirih zasedanjih izdelal 16 dokumentov, ki jih je podpisal papež Pavel VI., Janezov naslednik. Vse navdihuje volja po dialogu, ki je bistvena lastnost Svete Trojice in zato tudi človeka in človeštva, ustvarjenega po božji podobi. Bog sam se razdaja ljudem in z njimi pogovarja, pokaže Konstitucija o božjem razodetju; bogoslužje je prenovljeno in v domačem jeziku, da bi mogel biti sleherni vernik domač z Bogom. Največ dokumentov uveljavlja in izpopolnjuje predstavo o Cerkvi kot božjem ljudstvu, v katerem vladajo bratstvo/sestrstvo, dialog, služenje in sodelovanje. Iz teh temeljev rastejo dokumenti, ki spodbujajo dialog Cerkve in njenih članov z drugimi: najprej s pripadniki drugih krščanskih skupnosti, potem s privrženci drugih religij in nazorov (humanizem, ateizem ipd.), pa z državo in politiko, kulturniki, mediji, mladimi.

Od besed k dejanjem

Koncil je v času blokovskih nasprotij gradil mostove. Največja svetovna nedržavna organizacija je s koncilom pokazala, kako lahko ljudje različnih jezikov, kultur, ras ipd. najdejo skupni jezik, če imajo pred očmi skupno in človekovo dobro. Dokumenti so nastajali tako dolgo, da so bili sprejemljivi za ogromno večino koncilskih očetov. Nekateri, posebej Izjava o verski svobodi, za manjšino niso bili sprejemljivi, in tako je nastalo integristično gibanje, ki koncil odklanja.

Gotovo je koncil spremenil Cerkev in težko bi katoličanom še očitali samozadostnost in samovšečnost, kot je na to pred koncilom opozarjal pisatelj Georges Bernanos. "Cerkev je pravzaprav v gibanju, sila v teku, medtem ko toliko pobožnjakarjev obeh spolov verjame, da je Cerkev samo zavetje, zatočišče, nekakšna duhovna gostilna; skozi njena okenca z užitkom gledamo mimoidoče, na ljudi zunaj, na tiste, ki niso stanovalci hiše, kako hodijo po blatu." Katoličani so od prepričanja prešli k pričevanju in so angažirani pri delu za mir, solidarnost, dobrodelnost in razvoj. To je še zlasti vidno v revnih deželah južne poloble, kjer je zdaj večina vseh katoličanov, in to tudi sam doživljam v misijonu na Salomonovih otokih. Tudi zaradi tega vidi filozof Marcel Gauchet legitimnost Cerkve in legitimnost religije, saj so spremembe v Cerkvi spodbudile spremembe tudi v drugih verskih skupnostih. "Obstaja neka legitimnost religije, ki je danes nihče več ne zanika. Razen fanatikov, ki jih najdete povsod - obstajajo tudi laični fundamentalisti, ki se prav tako motijo kakor verski -, nihče ne zanika upravičenosti religijskega pojava. To je ogromna sprememba, s katero je treba računati. V svetu, kjer se je politično sporočilo povsem izčrpalo, ima religijski diskurz vzvišeno poslanstvo, in sicer v tem, da je del žive politične zavesti. V to smer se mora usmeriti." Ko je koncil zasedal, je bila eden največjih problemov politična in verska svoboda. Tu se je odlično odrezal in bistveno prispeval, da javna svoboda vsaj načelno ni nikjer več problem.

Toda znamenja časa so se krepko spremenila, spremenil se je svet in pričakovanja ljudi. Tako se danes ostro zastavlja vprašanje svobode v osebnih zadevah: družina, intimnost, spolnost, razmnoževanje. Tu ne gre le za reformo institucije, marveč tudi verskega nauka. Da bi videli, kaj je mogoče in kaj ne, ni dovolj, da se znova premlevajo koncilske teme, marveč je treba znova usposobiti njegovega dialoškega duha in metodo razbiranja znamenj časa, ki so danes drugačna kakor pred petdesetimi leti. Vse to je za Cerkev velik izziv in ga tudi nova evangelizacija ne bo rešila, če ne bo Cerkev z ustreznimi strukturami podprla koncilskih zamisli o zbornosti, soodgovornosti, subsidiarnosti in sodelovanju med vsemi verniki. Dokler bodo sveti, sinode, zbori ipd. samo posvetovalni organi višjih instanc, bodo te delale po svoje, člani teh svetov pa bodo prej ko slej odšli, ker znajo tudi oni misliti in delati po svoje. Za krizo avtoritete v Cerkvi je v pretežni meri kriv ta enosmerni sistem mišljenja in predpisovanja, ki ga je koncil teološko že zavrgel, boljši, ki ga je predlagal, pa ni bil vzpostavljen. Zato sta dialog in sodelovanje v sami Cerkvi na področjih, ki zadevajo tako vernike kakor svet, v katerem živijo, zablokirana. Verjetno je tudi zaradi tega kardinal Martini izjavil, da Cerkev zaostaja za dvesto let. Na vprašanje, kdo lahko danes pomaga Cerkvi, pa ne pokaže na hierarhijo, marveč na slehernega vernika. "V Cerkvi vidim toliko pepela, ki prekriva žerjavico, da me popade občutek nemoči. Kako naj osvobodimo to žerjavico izpod pepela, da bi razvneli plamen ljubezni? Kje so širokosrčni ljudje kakor dobri Samarijan? Kdo ima vero kakor rimski stotnik? Kdo je goreč kakor Janez Krstnik? Kdo si drzne kaj novega kakor Pavel? Kdo je zvest kakor Marija Magdalena? Papežu in škofom priporočam, naj za vodilna mesta poiščejo dvanajst izjemnih ljudi, ki so blizu revnim, obdani z mladimi in poizkušajo nove stvari. Stopiti moramo v stik z ljudmi, ki si upajo ukrepati, da bi se Duh lahko razlil povsod."

Dr. Drago Karl Ocvirk je teolog in redni profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, trenutno v misijonu na Salomonovih otokih.