Nemara je z malce pretiravanja res mogoče pritrditi besedam šefa USADA Tygarta, da so podrobnosti 30-krat bolj strašne, kot so prišle doslej na svetlo v knjigah in preiskavah. Armstronga so slekli iz kože. Kavboj je s sodelavci (zdravniki in športnim direktorjem Johanom Bruyneelom) dolga leta peljal najbolj izpopolnjen, najbolj prefinjen in strokovno inovativen dopinški program, kar ga je bilo v zgodovini (tega) športa.

V njem so kot najbolj vroča, udarna, medijem sveže objavljena tudi pričanja nekaterih njegovih najbolj znanih vodonoscev (Hincapie, Vande Velde, Leipheimer, Vaugters, Danielson, Barry), ki dosedanje obtožbe proti "Bossu" le potrjujejo. S pravosodnim trikom je uspelo prekiniti "omerto", zapoved tišine o prepovedanih praksah v profesionalnem pelotonu, in streti trmastega Armstronga kljub falangi odvetnikov. Potem ko je propadla dveletna zvezna pravosodna preiskava proti Armstrongu z osnovo goljufive porabe javnega denarja (sponzor ekipe US Postal), je ministrstvo za pravosodje poskrbelo za preverjanje, kako se izjave prič pred USADA skladajo z izjavami pod prisego v prejšnji preiskavi. Verjetno so bili prisiljeni govoriti resnico.

Armstrong je bil v vseh pogledih pravi "Boss". Pomagal je širiti kulturo nedovoljenih poživil v svoji ekipi. Znal je vzpodbuditi, da so bili "močni" tudi vodonosci, ne le on. Delal je selekcijo selektivno. Skupaj z direktorjem Bruyneelom tako pri kolesarjih, uvajanjem novih dopinških praks (pravočasno je prekinil z EPO in se usmeril na krvni doping/transfuzije), izbiro krajev treninga in dirk. Tour je bil (edini) vrhunec. V spominu kolesarjev seveda ostajajo posebni dogodki. Ko si je Armstrong vbrizgaval EPO pred Vaugtersom, ga je svaril. "Tega ne počni preveč, sicer ne boš nikoli napisal knjige o tem."

S svojo osebnostjo in pristopom je znal prestrašiti tudi tiste, ki so bili preveč zgovorni in javno opozarjali na doping v svojih vrstah. Tudi med tistimi iz drugih ekip (Simeoni). Denar je naredil veliko. Natančno 1,029.754 ameriških dolarjev je prejel z nakazili skozi leta na svoj švicarski račun italijanski zdravnik in snovalec vadbe dr. Michele Ferrari, ki je od leta 2000 skrbel za Armstrongov strokovni pristop - k dopingu.

V dokumentu USADA so na podlagi izjav in nekaterih drugih dokumentov opisali sistem, s katerim je mogoče hitro doumeti, kakšen je bil način dela. Začelo se je že pred prvo zmago leta 1999. Nastop na Touru je bil za pomočnike pogojen z "napredkom". Tega pa so najlaže omogočale dopinške prakse. Pogodbe (denar), možnost napredka, sistem dela v ekipi ter preplet tega so za razloge za uporabo dopinga pojasnjevali vsi, ki se zdaj kesajo. Opravičujejo se za svoje stare grehe pred navijači in družinami, ki so verjeli vanje. Od leta 2006, nekateri od leta 2007, trdijo, da so tekmovali čisti. Spomladi 2006 je sicer v Španiji izbruhnila afera Puerto z okoli 50 vpletenimi kolesarji, ki se Armstrongove druščine ni dotaknila. Dopinški nadzor je bil potem poostren. Nihče iz zgoraj omenjene druščine, med katerimi sta tudi šef ekipe Garmin Vaughters (nekatere spreobrnjence je imel v svoji ekipi) in seveda tudi Lance, ni bil uradno pozitiven. Oziroma ni bil za to kaznovan. "Doping ni bila nobena izjema, to je bila praksa v karavani," je to dobo opisal Levi Leipheimer. USADA je zgoraj omenjenim "sodelavcem" proti Armstrongu dodelila milostnih šest mesecev prepovedi nastopanja. Z izjemo Leipheimerja so vsi že, tudi "sveži", upokojenci. Mednarodna kolesarska zveza UCI bo zdaj tehtala te dokumente in potencialne kazni, tudi Armstrongovo doživljenjsko prepoved z izbrisom dosežkov od leta 1999 naprej.